Petek, 24.8.2012

Psihologi in eksperti za wellness so si zdavnaj enotni: človek  naj večkrat uide vsakdanjmu stresu in se naj  odpočije. Naj se ne vzgleduje po hrčeku, ki poganja kolo v nedogled.Dnevno nas naglost prehiteva. Predvsem v srednji starosti se bi naj človek nekoliko umiril in upočasil. Te misli so se pojavile, ko sem iz temnega kota  kleti pripeljal svoje staro kolo na dan. Moji otroci so na široko odprli oči, ko so zagledali  starodavno kolo, na katerem so pajki že zdavnaj predli svoje pajčevine. Tudi antikvarični predmeti imajo svoj čar, sem si mislil, in to so mi potrdili tudi moji otroci, ko so mi rekli, da  je  kolo »cool« Star usnjen sedež, črno, nekoliko povišano krmilo  z zarjavelo žično košaro in brez prestavne ročice, je pri njih zapustilo znaten  vtis. Sedel sem na kolo in užival. Prav prijetno je bilo voziti v zložnem tempu. Mladi kolesarji, ki najbrž  merijo svoje fizične sposobnosti, so me prehitevali eden za drugim. Toda to me ni vznemirjalo. Raje sem med vožnjo opazoval lepoto narave, se ustavil pri znancih na kratek klepet in se ponovno sproščeno peljal naprej. Nenadoma sem začutil prve kapljice. Nevihta se je pojavila za mojim hrbtom. V sproščenosti sem jo očitno prezrl. Živčno sem iskal z desno roko po prestavni ročici in je seveda nisem najdel. Z vso silo sem gonil kolo, se potil in vendar le počasi napredoval. V tem trenutku ne bi prenašal nasvetov, češ, da se človek naj upočasni. Iskreno sem si želel dirkalno kolo starejšega sina, da bi lahko ušel neurju. Mladi kolesarji so ji  gotovo ušli. Premočen sem prišel domov. Nič zato, - še naprej bom s kolesom umirjeno drsel po cesti in se razveselil lepot naših krajev. Že prvo poglavje v Svetem pismu pravi, naj se človek po delu odspočije. Najbrž je Bog to človeku priporočal, da bo lahko užival lepote stvarstva. Zato mi zadostuje, da imam kolo z samo eno prestavo.

Četrtek, 23.8.2012

Pred kratkim sem odprl knjigo znanega pisatelja, ki je opisal suverenega človeka takole: Njemu se nikdar ne mudi. Nikoli ne uporablja komolcev, da bi prišel do cilja. Po navadi so takšni ljudje umirjeni, ker se zavedajo in so prepričani, da z lahkoto dosežejo to, kar načrtujejo. Takšen človek se bo nalog vedno znova lotil, če mu nekaj ne bo uspelo, bo dobro vedel, da mu nič ne uide in da mu bo življenje gotovo nudilo še mnogo drugih  priložnosti. Človek mora samo hoteti. To so načela suverenega človeka. Takšen človek nikdar ne čuti pritiska, nasprotno, navdan je s hvaležnostjo in ponižnostjo. To ga sprosti. Suvereni človek se pogosto iskreno zahvali, govori iz srca in s prisrčnostjo srečava sočloveka. Hvaležnost mu pričara nasmeh v svoj obraz, nam vsem se zdi prijeten in privlačen.Njegov nasmeh je vabljiv in nam naznanuje, da pride kar hoče, vsak človek mu je dobrodošel. Suverenost ne pozna razrednih ali stanovskih razlik. Suvereni človek pravično oceni ljudi, nikoli ne bo forsiral samo tistega, ki mu je blizu. Spoštuje človeka s svojo posebno zgodovino V človeku odkrije njegove zmogljivosti in zna sprejeti in uvrstiti tudi njegove slabosti.
Podobno suverenost bi želel za vsakega izmed nas.

Sreda, 22.8.2012

Človeštvo bi do današnjega dne ostalo primitivno, če v svojih vrstah ne bi imelo skeptikov. Človek nikoli ne bi bil tako uspešen, če ne bi nekdo imel prevratniške misli in se spraševal:« A to ali ono ne bi šlo drugače? Vendar je nujno, da položaj spremenimo!« Kritično razglabljanje ga je vedno spodbujalo, da je iskal naprej in si tako odpiral vedno nove možnosti v življenju.
Potemtakem ni uvidevno, da nekdo ne bi smel dvomiti. Nova zaveza nam poroča, da je celo Janez Krstnik dvomil in naročil učencem, naj vprašajo Jezusa, ali je on mesija, ki ga napoveduje Stara zaveza.
Vsak vernik ima pravico do dvoma. V nepopolnem svetu, kjer prevladujejo laž, zmote in nezaupanje, z naivno zaupljivostjo ne moreš obstajati. V takšnem svetu moraš celo biti skeptičen, če hočeš prodreti do jedra problematike in tako razjasniti marsikatero stvar. Apostol Pavel se je upal razmišljati, kaj bi bilo, če Jezus ne bi bil vstal od mrtvih, in pri tem ugotovil, da bi bilo vse ničevno.
Mnogo vernikov se ne upa dvomiti, ker se bojijo, da bi s tem vrgli njihovo versko prepričanje iz ravnovesja. Mislim, da dvomi celo  pomagajo, da se človek poglobi v svojo lastno versko prepričanje. Če dvome jemlje resno, se z njimi spoprijema in marsikaterim ugovorom gre do dna, dokler ne  pride do zadovoljivega odgovora.

Torek, 21.8.2012

Nogometna igra je izredno napeta. Prvi polčas je minil brez golov. Igralci si brišejo pot s čela in uidejo v kabino. Končno je odmor. Globoko izdihnejo, pijejo vodo in zbirajo nove moči. S trenerjem se posvetujejo in pravi, da je zadovoljen  z njihovo igro. Kljub temu si dela preglavice, kako bi postavo moštva lahko spremenil, da bi njihova igra postala malo  bolj učinkovita.  Razmišlja,za katero novo strategijo se naj bi odločil ?
„Polčas je“, mi je pred nedavnim zamišljeno namignil prijatelj in pri tem krepko izdihnil. Nekoliko je mlajši je od mene in je pravkar praznoval svoj štirideseti rajstni dan.  „Prišel sem že precej daleč, kajne? Nasplošno mi gre dobro. Kaj misliš, kako bo  v drugem polčasu? Bom potreboval v drugi polovici življenja morda kakšne prebrisane strategije? Bo šlo navzdol ali se bom še lako razveselil prijetnih trenutkov?“ , je vrstil vprašanje za vprašanjem, da sem se začudeno zazrl v njegov obraz. Čeprav še v mojih očeh mlad, se je bavil s temi vprašanji.
„Polčas je“, sem razmišljal, „in prijatelj upa, da svoja  pot v življenju ne bo vodila v temo. Upa, da ne bo ostal sam, ko ga bo starost prehitela. Upa, da bo imel ljudi okoli sebe, ki ga bodo spoštovali in  ljubili.“ Tudi zase se predstavljam, da bom enkrat sedel  v udobni fotelj in se razveselil  besed pridigarja Salomona, ki pravi:“ Bog dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost je ljudem  položil v srce.“ Če je res tako, - ja potem se že veselim na drugi polčas ali celo na podaljšek življenjske tekme.

Ponedeljek, 20.8.2012

Vedno spet nas  Club of Rome, organizacija znanstvenikov iz celega sveta, ki se ukvarja s svetovnimi ekološkimi in družbenimi razvoji, svari s svojimi prognozami pred posledicami neodgovornega poseganja zemeljskega prebivalstva v naravo in hkrati kritizira človekovo ošabnost in oblastiželjnost, ki služi samo svojim sebičnim interesom. Naravne resurse so skorajda izčrpane, zato se v zadnjih časih  množijo nečloveški boji za zemeljsko zalogo surovin. Ljudje naj bi postali skromnejši, pravijo specialisti, bolj naj bi se ozirali na druge ljudi, potem bi se lažje upirali negativnim vplivom današnjega časa. »To so vendar  banalne zahteve, ki jih hitro preslišimo«, si marsikdo misli. Zato so mnogi skeptični, če bo to ljudem kdajkoli uspelo.
Za pisatelje biblije je za to kriv neke vrste virus, s katerim se je človek inficiral že v raju: namreč megalomanija. Nekateri hočejo stopiti v konkurenco z Bogom in  postati kot on. Toda kot vemo iz Svetega pisma, je to  spodletelo.
To,kar sami  označimo kot globalno konkurenco, je v  resnici kruti boj za oblast. To je megalomanski virus v nas samih, ki pravi: Borij se in premagaj drugega, bodi mogočen, kajti ti odločaš, kaj se dogaja na tem svetu. Močno se napihni, da bojo vsi drugi manjši od tebe, potem ti nihčene ne more do kože. S tem bojevitim virusom v nas se podamo v nevarnost, da vse uničimo, nas, naše medsebojne odnose in našo okolje.
Zato pravi Sveto pismo: Ti lahko živiš usklajeno samo, če nočeš nadomestiti Boga , zato sprejmi Gospoda  kot svojega terapevta. Bog je kot dober zdravnik, ki prisluhne tvojim šibkostim. Edina medicina proti oblastniškim virusom je sočutje. Če bomo hoteli postati kot Bog, bomo zašli v pekel. Šele ko bomo sočutili z ljudmi,  bomo lahko  gradili naš skupen  raj.

Nedelja, 19.8.2012

Pri minulih nedeljskih sv. mašah smo v evangeliju prisluhnili Jezusovim besedam, ko postavi  v svojem govoru apostolom in ljudem, ki so mu sledili, v središče simbol kruha. Predvsem na Bližnjem vzhodu, kjer je kultura gostoljubnosti zelo močno razvita,je kruh nasploh pomembna sestavina gostije. Znana nam je tudi judovska navada, ko se na predvečer Sabata zbere družina za mizo, družinski oče blagoslovi kruh, ga zlomi, potrosi nekaj soli nanj in kruhke razdeli med družinske člane in navzoče goste. Jezus se je sam videl v vlogi družinskega očeta: Pomislimo samo na zadnjo večerjo ali na srečanje Jezusa z učencema v Emavsu. Kruh je bil torej znamenje skupnosti in istovetnosti. Kruh pa je določal tudi razmerje med izobiljem in lakoto, med vsakdanjikom in praznikom, zato mu še danes pripisujemo večji pomen kot drugim živilom.
Zgodba o čudežu,ki nam pripoveduje, kako je Jezus nasičil pettisoč ljudi, je neke vrste uvod v govor o kruhu, ki ga najdemo v Janezovem evangeliju. Potem ko je Jezus zbrane ljudi na čudoviti način nasitil, so le ti bili nadvse prevzeti, celo evforični. Potešil jim je lakoto in zato vedel za nevarnost, ko ljudje brezpogojno in slepo sledijo tistemu, ki jim začasno zagotovi najosnovnejše potrebščine.Zato pravi Jezus: «Prišli ste samo zaradi tega, ker sem vas nasitil « Iz zgodovine vemo – in tudi danes se to ponekod ponavlja-, da  človek prehitro in nereflektirano podpira vladarje in sisteme, ki zavestno  izrabljajo zaskrbljujoči položaj ljudi. S tem, da so jim delili kruh in jim ponujali igre, da so svoje podložnike lažje usmerjali in manipulirali.
On sam je kruh življenja, pravi Jezus, kdor pride k njemu, nikoli ne bo lačen. Jezus sam je kruh, ki zajame življenje v celoti. Ta kruh vsebuje vsa človeška hrepenenja in skrbi, vključuje naše goreče oči, ki strmijo po ljubezni. Njegov kruh nam daje moč, ko stegnemo roko človeku in ga tako spodbujamo in poživljamo, vsebuje tudi upanje bolnika, da bo ozdravel in kruh krepi tudi tiste, ki žalostno hodijo k grobovom ljubečih. Jezus zajame torej najglobljo resnico našega človeškega bivanja, ki zdaleč presega zemeljske meje.