Petek, 03.02.2017

Danes obhajamo god sv. Blaža, škofa in mučenca.

O življenju tega, še danes izjemno priljubljenega svetnika, pripovedujejo predvsem legende, ki pa skrivajo v sebi, če drugega ne, vsaj zgodovinsko jedro.

Sv. Blaž se je rodil v 3. stoletju v Mali Aziji, bogatim in plemenitim staršem in bil že v otroštvu deležen krščanske vzgoje. Umrl je kot mučenec leta 316 v mestu Sebaste v Armeniji, ki je danes v Turčiji.

Legenda pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je namreč ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti.

V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža - Blažev blagoslov. Sprva so si verniki na njegov god sami pokladali na vrat sveče, blagoslovljene prejšnji dan, to je na svečnico. Danes pa je običaj, da to opravi mašnik pri sv. maši.

 

Četrtek, 02.02.2017

Danes obhajamo praznik Jezusovega darovanja oziroma svečnico.

Praznik Jezusovega darovanja oziroma svečnico se vedno obhaja 40 dni po božiču, to je 2. februarja.

Na ta dan sta Marija in Jožef novorojenega Jezusa odnesla v jeruzalemski tempelj in se Bogu obredno zahvalila za sina. Po judovski postavi je morala namreč vsaka mati štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti. Po njihovi postavi je bila mati po porodu sina obredno nečista sedem dni in se v tem času se ni smela družiti z nikomer, zlasti pa ni smela iti v svetišče. Kako se je to dogajalo, lahko beremo v evangeliju po Luku:

»Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi,

so ga prinesli v Jeruzalem,

da bi ga postavili pred Gospoda,

kakor je zapisano v Gospodovi postavi:

Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu,

in da bi žrtvovali,

kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.«

Praznik Jezusovega darovanja pa ima še drugo ime in sicer: svečnica. To poimenovanje izhaja iz tradicionalnega blagoslavljanja sveč po cerkvah. Blagoslov sveč zato, ker je goreča sveča simbol očiščenja – ogenj npr. prečiščuje kovine – in nas spominja na Marijino obredno očiščenje na ta dan.

Sreda, 01.02.2017

Jezusa zavržejo v Nazaretu.

Danes bom povedal nekaj misli o zavračanju v naših družinah, v sorodstvu (ali po koroško: v žvahti) in v domačem kraju.

Vsak je verjetno že doživel, da ga v domači družini kdo ni hotel poslušati: ali brat ali sestra ali oče ali mati. Ne, da ni hotel sprejeti tvojega nasveta ali pa da ni hotel nekaj narediti, kljub tvoji boljši ideji, temveč, da te sploh ni hotel poslušati. Podobno se dogaja tudi v šoli ali v službi ali v domači vasi ali soseski.

Tudi Jezus je doživel tako zavrnitev v domačem kraju.  V shodnici so ga povabili k razlagi Božje besede. Ko je začel razlagati Sveto pismo, so ljudje v shodnici govorili:

»Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim.

Jezus tam enostavno ni mogel storiti nobenega mogočnega dela, ker niso imeli vere, zaupanja.

Ta odlomek nam kaže, kako zelo si moramo prizadevati, da prisluhnemo drug drugemu, saj po vsakem človeku govori Bog, pa čeprav je to tvoj sovaščan, sosed ali pa tvoj brat ali sestra.

Torek, 31.01.2017

Danes obhajamo god ustanovitelja reda salezijancev, sv. Janeza Boska.

Sv. Janez Bosko je živel v 19 stoletju. Je eden izmed svetnikov, ki je najbolj zaznamoval življenje Cerkve. Posebej so mu bili ljubi mladi oz. mladina, ki se ji je posvečal z vsem srcem. Njim so namenjene njegove besede: »Ukradli ste mi srce.« Ali pa: »Dovolj je, da ste mladi, in že vas imam zelo rad!«

S svojo zavzetostjo za mlade je vzgajal na nov, poseben način. Ko so ga vprašali kateri vzgojni sistem uporablja, je odgovoril: »Moj vzgojni sistem? Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem.«

Tudi njegovi nasledniki, salezijanci, in pa ženska veja salezijancev, Hčere Marije Pomočnice ali po domače salezijanke, se z vsem srcem posvečajo predvsem vzgoji otrok in mladine. V ta namen po več državah organizirajo poletne oratorije, t.j. večdnevne počitnice za mlade, vodijo šole, gimnazije in univerze ter se posvečajo še drugim oblikam druženja z mladimi.

Na avstrijskem Koroškem salezijanci in tudi Hčere Marije Pomočnice delujejo v Celovcu. Slovensko govoreči salezijanci pa imajo svoj dom v Št. Primožu v Podjuni.

Ponedeljek, 30.01.2017

Danes goduje sv. Martina, zavetnica mesta Rima.

Sv. Martino so v pozni rimski dobi zelo častili in jo občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti. Zgodovinsko zanesljivi podatki o njej so pravzaprav le njeno ime in pa lega njenega groba, ki je ob cesti iz Rima v Ostijo.

Več o njej zvemo v legendi, ki ima zanesljivo neko zgodovinsko ozadje in kaže na to, kako so jo častili.

Po legendi naj bi bila Martina hči bogatega in uglednega Rimljana. Bila je lepa in bistroumna. Oklenila se je vere v Jezusa in postala diakonisa. Odklanjala je vse snubce. Ko je cesar Aleksander Sever, ki je vladal v 1./2 3. stoletja, izvedel, da je kristjana, naj bi jo dal zgrabiti in ji ukazal darovati bogu Apolonu. Martina je vneto molila za stanovitnost. Med njeno molitvijo naj bi se zrušil Apolonov tempelj. V razvalinah je pogane zadela smrt, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar je nato odredil raznovrstna mučenja, ona pa je ostala stanovitna. Kljub telesni šibkosti je prenesla vsa trpinčenja, tako da so jo na koncu zunaj mesta obglavili.

Svetniki in mučenci so nam zgled, sopotniki in seveda tudi pomočniki in priprošnjiki v vsakdanjem življenju. Predvsem pa so nam zgled poguma in življenjskega pričevanja.

Nedelja, 29.01.2017

Danes obhajamo 4. navadno nedeljo med letom.

V današnjem drugem mašnem berilu apostol Pavel kristjane v Korintu poziva, naj se ne ponašajo drug pred drugim. To pomeni, naj se ne hvalijo s svojimi sposobnostmi ali z materialnimi dobrinami ali pa s svojim ugledom.

Kakor za Korinčane v 1. stoletju, velja tudi za nas: te stvari so minljive in ne prinašajo notranjega zadovoljstva, temveč nas v srcu puščajo prazne.

Nasprotno pa nas z notranjim veseljem in srečo napolnjuje vse, kar naredimo iz ljubezni do bližnjega, tudi do sovražnika. To so tista »velika dejanja«, za katera vemo le mi, skrita pa so drugim ljudem. To je npr. takrat, ko prideš domov in bi imel toliko za povedati, pa ti ima tvoj mož ali žena za povedati še več in poslušaš. Ali pa, ko te sodelavec poniža, pa si se vseeno pripravljen z mirnim glasom pogovarjati dalje.

To je ta norost, ko umolkneš ali pa premagaš sovraštvo, o kateri govori apostol Pavel.