Petek, 17.4.2015

Postaja nam velik, ta svet s svojimi  bliskovitimi negativnimi, spremembami, sili nas, da bi zatisnili oči in ušesa, izklopili zavest in vsa čustva. 

Vojne obdajajo Evropo, nepregleden kaos v arabskih in afriških državah, terorizem, grozodejstva, skandali, bolezni, katastrofe… Prevelik je postal svet v vseh nedognanih vprašanjih in nalogah. Potlačitev, bežanje nima smisla, spet se vrnemo v svet surovih  dnevnih poročil. Ob vsem tem je razumljivo, da si vsak želi več kontrole, sigurnosti, stabilnosti, 

vsak po svoje ima svoje natančno premišljeno majhno zatočišče, svoj plot okrog sebe, 

vseeno če je to vrt rož in zelenjave  ali državna služba, vseeno če so to predimezionalni ležalniki stanovanjskih svetov ali zanesljivost v bolezni burn out, vseeno če je to luksuz, ki se ga neki še lahko privoščijo ali pa samo revije s prijaznim jezikom in prečudovitimi slikami narave, kulinarike, rokodelstva… v njih pridno pletemo kape, kuhamo marmelade, biskujemo tečaje, da bi našli strukture in odgovore. En nov duh časa torej, ki je pri vsem spoštovanju, podoben notranjemu ekzilu, ki daje tudi občutek, kako uspešno pogledati vstran, če tonejo ladje v Mediteranu. Vsi vzdihujemo nad grozotami, nemočni, ker se ne ve, kako pomagati. V majhnih svetovih naših umirjenih idilic je še zmeraj vse v redu. Vprašanje se stavlja marsikomu, ne samo poltičnim pesimistom, kako ustaviti podivjane nevarnosti, ogroženosti, grobosti, ki bodo zanesljivo našle poti v naša zapiranja. Edgar Allan Poe je v svoji Maski rdeče smrti že vse povedal. Ne pomagajo zidovi. Ubežanja ni. Rešitev je, in če še tako banalno zveni, v moči vsakega posameznika.

Četrtek, 16.4.2015

Brzina je časovna enota opravljene poti, vse , kar ji je potrebno, je ravnomernost, črta, direktnost.Njena edina prijateljica-sopotnica je hitrost sama. Ne pozna ovinkov, ne ovir, ne razvoja, ne srečavanj, ne zaustavijo jo vprašanja. Brzina, ki jo je dandanes čutiti povsod,  ob njej se vse spremeni  v oster rezek švist. Človek tekmuje v brzinah in ve, da ne more prehiteti sebe, njegova gonilna sila je samo zavest ali duša, ki ni opremljena z nobenim modernim  motorjem, kolo občutkov določa dojemanje in orientacijo v svetu, občutki, ki so svetli in temni, so noč in dan. Kakor dan prinaša svetlobo, toplino, daljave in mrak pomiritev,  notranjost, regeneracijo, je to tista enakomerno ubrana  notranja moč, ki nas ne priganja, nas ne prehiteva, temveč nas vodi naprej. Vse, kar je duša, potrebuje svoj čas, ne prestavljajmo kazalcev na uri, zaradi  tega ne bomo prej na cilju.

Sreda, 15.4.2015

Kdo odmerja čas, da nenehno dirjamo za njim? Zadihani, kakor v tekmi, kjer je cilj  izčrpanost, mlahavost, razdraženost. Modni bolezenski pojav naše družbe, ki se permanentno opoteka  med živčnim zlomom in sekundnim spancem. Vzroki tej kolektivni utrujenosti, brezmočnosti so jasni. Nikoli v življenju še ni bilo toliko različnih možnosti na vseh področjih. Namesto, da bi v tem bogastvu z veseljem in s pametjo izbirali, bi radi vse preizkusili. Znašli smo se v velikanski samopostrežni trgovini, trgovina, ki bega, slepi in poplavlja. Za petami nam je muka izbire, ki nas dobesedno ubija, pred nami uhaja čas, ki pritiska in  družba,  ki narekuje: Kaj vse  moramo imeti, kaj vse  moramo urediti, kaj vse moramo nujno videti. Časovna resnica pa je, da vse, kar je v prepričani glavi, nikakor ni možno izvesti niti časovno, niti po močeh. Za ta masovni imperativ velikokrat odgovarjamo sami, nastal je z napačnimi zgledi in obljubami. Hitrost ne daje možnosti za razmišljanje in če je še tako trivialno rečeno: treba si je vzeti čas, za delo in za nedeljo, ali pa še bolj preprosto rečeno za hitenje ne bo več časa. Čas je moč ali nemoč, za ravnotežje, za mero pa je vsak sam svoje merilo.

Torek, 14.4.2015

Naše babice, naše matere so iz praznih shramb začarale dobra kosila. Iz skromnega, kar je bilo, je zadišala cela hiša.
Daleč stran od velikih trgovin, od zmrzovalnih skrinj, daleč od elektronskih kuharskih navodil. Ničesar od tega ni bilo. Bil je predpasnik, občutek in mera v pesti.
Vselej je bilo nekaj pripravljenega, nekaj skuhanega, vselej je nekaj dišalo, nekako drugače smo bili lačni in žejni, ko smo sedali k mizi. Bilo je okusno in prazni krožniki so bili izraz hvale in zahvale.
O kuhinji, o hrani se ni govorilo veliko in naših kuharic se ni hvalilo, kaj šele, da bi se jih odlikovalo z listinami, nagradami z vzvišenimi, častnimi nazivi, kakor kraljica skutinih krapov, ali cesarica polente ali pricesa juh, danes se tekmuje ne samo v uživanju, v hlepenju po užitku, v sladostrasti, tekmuje se v besedah. Genußregion, Genußwirt, ein Fest der Sinne, Haubenfest in komaj se bliža kaka velika noč, že imamo cesarja šunke in kralja klobas in praznikov hrane je toliko, kolikor je vasi. Iz vsega tega izobilja zeha ne samo trgovinska frustracija, v njem je nedorečeno dolgočasje. Nikoli se o hrani ni toliko vedelo, govorilo, pisalo in prodajalo. Zavest zdrave hrane in dobrega počutja je vsem na jeziku. Navzlic vsemu pa ostajajo mize prazne, vrtovi in polja zaraščena, Nevednost, nesposobnost in lenoba, ni mi treba, pretežko je…. tudi to je   trnje, je koprivje, je plevel, ki zarašča dogo pot do mize.

Ponedeljek, 13.4.2015

Na prodajnih mizah se kopičijo knjige z dobrimi nasveti.
Bogato so okrašene izdaje velikih besed, modrosti, smernic, grandiozna so razmišljanja znamenitih piscev o življenju, človeku in svetu. Kratko in jedrnato.
Misli, ki so se sčasoma preoblikovale v pregovore in reke, vsebine, ki  obljubljajo oporo, trdnost, napotki, kako se znajti na tem planetu in se ne izgubiti.
Kaj vse se je nabralo od tega knjižnega zaklada tudi na mojih policah, darila s posvetili, dobronamerno mišljeno, brez vznesenosti, kako komu pomagati izboljšati svet in življenje.
Vse je res v teh knjigicah: Das kleine Buch vom wahren Glück, Sternschnuppengedanken für jeden Tag, Besede kakor zvezde, Zlate besede sveta, Starke Worte für starke Frauen, Das kleine Buch der Sehnsucht, Nimm dir Zeit, Heute ist dein bester Tag, Heute, hier, jetzt, ein Reiseführer durch den Tag…  , besedne slovesnosti in vsaka od teh knjigic ima svoj prav!
Vendar zdaj, ko tekam med pralnim strojem in zajtrkom, ko dobiva dan svoj potek, svojo strukturo ali destrukturo, ko me je čas spet enkrat prehitel, postajajo vse te pozlačene besede preprosto vsakdanje, brez velikih smislov, dikcija je jasna in enostavna: spet je ponedeljek, spet samo en nekakšen začetek, verjetno  tudi za vas, ki me zdaj poslušate.

Nedelja, 12.4.2015

Danes je Bela nedelja, poimenovana po belih krstnih oblačilih zgodnje cerkve, prva nedelja po Veliki noči, Majhna Velika noč.

Belo je barva, ki ni barva in vendar osnova vsem, je slutnja začetka in popolnosti, ki dopušča svetlobo, luč, ki se je prebila skozi temne zemske postaje trnove poti, ki se je uveljavila in premagala zadnjih sedem besed. Še enkrat so na mizi blagoslovljene jedi veselja, odmev praznikov z globljim življenjskim pomenom, gotovost, da v neizmernem vesolju, kjer je le malo navdušenja, vedrine, blaženosti, ne ostajamo sami, da tolažilne besede: mir z vami ne ostajajo prazne, če se jim daje zmeraj novo vsebino in smisel. Ker vse, kar je  upanje, ljubezen, mir  ne nastaja samo od sebe, mora biti tudi dvom, je dovoljeno nezaupanje in vprašanja, naša miselnost, duh ni ustvarjen zato, da kima vsem, kar je že znanega, udobnega, ne hodi pošvedrana pota. Tisti, ki dvomi je na poti, sprašuje, išče in ne zaide v oblast prepotentnežev, vsevedov,  samozavestnežev. To je simpatična zgodba Tomaža, ki ni verjel, ker je hotel vedeti. Tomaž, ki je iz slabosti črpal svojo moč, ki je iz svoje nevere prejel vero, ki je v prostore strahu in teme zaklenjenih vrat dopustil svetlobo, belino naše nedelje.