Petek, 21.04.2017

»Stopili so v čoln, ali tisto noč niso nič ujeli«. Ubogi ribiči, celo noč so se zaman trudili. Saj je Tiberijsko morje vse, kar imajo, njihova edina življenjska osnova, a to noč jim nič ne more dati. Trudni in razočarani se proti jutru vračajo, a v presenečenje vseh obilno prejmejo od prijatelja, ki jih pričakuje na obali. Od njega spodbujeni ponovno »vržejo mrežo in že je ne morejo izvleči zaradi obilice rib«.

Tolažljive in spodbudne besede Janezovega evangelija so prav v današnjemu svetu še kako aktualne. Saj vsi dobro poznamo ta naš nori svet, prenagljen, nasilen in presit številnih koristnih in nekoristnih stvari. Imeti, kopičiti, kar se le da nagrabiti, se glasi pravilo.

A na dnu srca, vendarle tudi slutimo, da je to slepa ulica, da je to pot, ki ne vodi do zadovoljivega cilja. Ko je enkrat preveč je preveč in tedaj se sleherno življenje prelomi. Izniči se še tako vsakdanje dejanje, izničijo se najosnovnejši življenjski pogoji. Torej, je morje prazno in mrtvo in zemlja je suha in pusta.

Srce nam v tej stiski narekuje umik in počitek na varni obali. Spodbuja nas k prijateljskemu srečanju ob krepitvi ljubeznivega odnosa, ki v prvi vrsti ne želi prejeti, temveč dati. Skrivnostni prijatelj na obali daje v obilju in pomanjkanja ni več, ne v vodi ne na zemlji.

 

Četrtek, 20.04.2017

 

»Mir vam bodi!« tolažljivo pozdravi vstali Kristus svoje vznemirjene, prestrašene in zbegane prijatelje, ki veselo novico še ne morejo docela dojeti. »Bodite pogumni in ne bojte se!« jim prigovarja in jim omogoči pogled v svoje rane. Želi jim povedati in tudi pokazati, da je življenje hoja v svet s človeškim srcem.

Utemeljitelj analitične psihologije Carl Gustav Jung to hojo razlaga kot pot skozi grozote zaporov, norišnic in bolnišnic, skozi mračne predmestne oštarije, bordele in igralnice, skozi borze, politična zasedanja, Cerkve in zamaknjenost sekt. Pač življenje kot doživljanje ljubezni in sovraštva, vsake vrste strasti na svojem lastnem telesu. Za človeka, prenovljenega v velikonočnem upanju, to pomeni, soočiti se z življenjem in sočlovekom. To pa predpostavlja aktivni korak do bližnjega, kjerkoli ga srečam, ne glede na to ali je kristjan, musliman, budist, ateist, poročen, ločen, ali je v zaporu ali pa živi na svobodi.

Sleherni človek, vsak posameznik, moški ali ženska, starejši ali mlajši je dragocena osebnost, ki ji velja vsa pozornost. Po svojem nedeljivem dostojanstvu je s svojo posebno zgodbo nepogrešljivi del človeške skupnosti. V veliki raznolikosti številnih izkušenj se zrcali življenje, ki je prežeto z žarki velikonočne luči. Poslušam svoje srce in se odločam za dneve, kadar sta mi sveta tišina in mir in tudi za dneve, kadar rade volje odprem svoja vrata in aktivno iščem korak do svojega bližnjega. Veselim se dneva, takšnega ali drugačnega, ki mi vedno znova postreže s kakšnim presenečenjem.

Sreda, 19.04.2017

»Moj Bog, ti si mi pomagal, v senci tvojih peruti se radujem«, poje psalmist. In še naprej mi stoji ob strani in me spremlja, predvsem še po neverjetnem dogodku velike noči – po premagani smrti v luči večnega življenja. On ve, da še naprej potrebujem njegovo pomoč, da bi se skrivnosti vstajenja v prenovljeno življenje končno mogel kar se le da približati. Potrebujem časa in si temu primerno tudi razlagam smisel velikonočne osmine, ki nas vsako leto znova spremlja od velikonočne do bele nedelje. Torej, še imam čas npr. za spomladansko čiščenje, ki je še kar naprej moj skorajda nerešljivi izziv. Zakaj? Ker ima vsak povprečni Evropejec v svoji lasti okoli 10 tisoč stvari, pravijo. Torej, tudi jaz, en sam človek, ki ne morem vreči stran vijaka, žice ali vrečke, saj bi bila stvar kdaj spet lahko uporabljiva. Obenem pa verjamem, da bi šlo tudi drugače, recimo, kadar berem o sočloveku s sosednje celine, ki izhaja le s 130-timi stvarmi, ali o samotarju s svojim nožem, krožnikom, žlico in skodelico. Bolj ko o teh zadevah razmišljam, bolj se zavedam teže, ki si jo dan za dnem prostovoljno nalagam. In kar velja za kopico predmetov, ki mi zapirajo stanovanjski prostor, velja tudi za številne bremena na duševni ravni. Zato vidim žarek prenovljenega življenja tudi v dobrem nasvetu, po katerem naj bi se dnevno znebil vsaj 25 stvari. Od danes na jutri mi to gotovo ne bo uspelo, a že temeljito razmišljanje o tem mi odpira novi pogled na današnji evangelij, ki poroča o čudežnem zdravljenju in veselem poskakovanju ponovno vzravnanega hromega človeka.

Torek, 18.04.2017

»Solze so moj kruh, noč in dan jokam. »Kje je tvoj Bog?« mi ves dan govorijo«.

Stiska, s katero smo še kar naprej izzvani tudi v svojem vsakdanu, je že pred tri tisoč leti bila zabeležena v knjigi psalmov. Kakor tedaj, tako se torej tudi še danes dan za dnem spopadamo s poplavo čustev. Stanjem, ki nas zmore do neba osrečiti ali pa tudi do skrajnosti potrti. Grenkoba te naše hoje po globeli smrtne sence se izraža v bolečini, ki je tudi posledica globokega razočaranja nad svetom, ki spodbuja krivico in človeka poniža na sam boj za preživetje.

Toda velikonočni čudež nam odpira drugo pot, dviga človeka kot vizionarno bitje, ki verjame Stvarnikovemu zagotovilu, da bo vse, kar je ustvaril, tako kakor je bilo na začetku tudi ob koncu dneva, namreč, zelo dobro! Kako drugače naj bi mogel razumeti zares osrečujoči dogodek sredi naše bogate Evrope, ki se sicer tako zelo boji svetovne migracije. Skupina šestnajstih študentov arhitekture je skupaj s 25-timi begunci načrtovala, razvila in zgradila skupinsko poslopje. Novi dom, krasni leseni paviljon, so mladi ljudje postavili na nekdanjem vojaškem zemljišču v komaj 75-tih dneh. Pa naj me kdorkoli ponovno vpraša, kje, da naj bi bil moj Bog. Z iskrico v očeh mu bom odvrnil, da je Kristus zares vstal, da, On živi!

Ponedeljek, 17.04.2017

»O Gospod, reke so se dvignile, reke so dvignile svoj glas, dvignile svoje pljuskanje. Bolj kakor glas mnogih voda, bolj kakor morskih valov bučanje, si ti, Gospod na višavah, mogočen. Tvoja pričevanja so bolj kot vse zanesljiva.«

Kako veličastno opeva psalmist božjo veličino, ki prihaja iz davnine in je od vekomaj. Kristus je vstal! Da, Jezusa je Bog obudil od mrtvih! Vse do danes veselo sporočilo, ki ga človek skozi vso svojo zgodovino skuša docela doumeti, a ga v svoji končnosti vendarle ne zmore, saj ostaja skrivnost, ki presega smrtnost zemeljskega bivanja. Ostaja dvom, špekulacija, tipični »fake news« bi danes lahko rekli, ko pa tudi evangelist Matej piše o sklepu starešin, ki so s primerno podkupnino razširili novico, da so ponoči, »ko smo mi spali, učenci prišli in ga ukradli«.
»Ko smo mi« spali. To tudi danes še velja!  Saj nam sladko spanje dovoli sanjati o udobnem in brezbrižnem življenju, mar ne? A glej čudež, vseskozi, vse do zadnjega obrata v topli postelji, celo do mojega poslednjega diha, ob meni vztraja vstali Gospod, me posluša in mi pripoveduje nepopisno zgodbo o svojem Očetu, o veličastnemu Bogu, ki je čista ljubezen. Pripoveduje mi zgodbo v besedah, ki sežejo globoko in v slikah, ki me spodbujajo in dvigajo visoko. Odprem oči in radoživo skočim iz postelje. Spanja je konec in skorajda ne morem verjeti, prijatelj ob meni mi z nasmehom v očeh ponuja blagoslovljeni kruh.

Nedelja, 16.04.2017

Božji Sin je premagal smrt in nam odprl vrata večnega življenja! Kakšna novica, kakšno presenečenje, kakšno veselje na današnje jutro velikonočne nedelje Gospodovega vstajenja. Saj to je nemogoče, kratkomalo nedoumljivo! Le kako naj bi ubogi človek zmogel sprejeti ta čudežni trenutek prestopa v brezmejno svobodo večne ljubezni? Korak za korakom, kos za kosom,  izkušnja za izkušnjo, molitev za molitvijo, objem za objemom, nasmeh za nasmehom, tolažba za tolažbo, zahvala za zahvalo, prošnja za prošnjo in odpuščanje za opouščanjem, skratka, vsak ljubi podarjeni dan znova. Pravzaprav nadvse preprosta dejanja, pa vendarle v vsakdanjem življenju najtežja.

Zato predlagam, da z današnjim dnem, ki ga je naredil Gospod, odpremo svoja ušesa, svoje oči, svoja usta, svoje srce in sebe popolnoma vsega, da bi se kdaj z vso radostjo mogli pridružiti psalmistu, ki prepeva o gorah in hribih, ki poskakujejo kakor ovni in jagnjeta.

Kako drugače, če je vse to delo Stvarnika, ki premore spremeniti skalo v ribnik in kremen v studenec vode. V studenec žive vode, ki odžeja za vse večne čase.

Cenjene rojakinje, dragi rojaki želim vam blagoslovljeno velikonočno nedeljo.