Petek, 07.11.2014

Dobro jutro cenjene poslušalke, cenjeni poslušalci!

Zelo me je nagovorila priloga v »Nedelji« pred 3 tedni, kjer so mladinci predstavili projekt »Šola za življenje«: na temo rasizem oz. zapostavljanje drugačnih – pod geslom: »A te poznam?«

Fotografinja Michaela Jakobitsch je s šolarji s stereotipičnimi slikami nakazala, kako diskriminacija vpliva na notranjost človeka. Saj vemo, da slike izpovedo več kot 100 besed ali več.

Mladinci so fotografirali ali zapisali, česa ne marajo ali v čem je njihova moč.

Torej ne marajo besed cigan, neger, čuš,

ne marajo, če nas žalijo zaradi druge kulture,

ne marajo, če nas zmerjajo,

ne marajo če nas želijo proč iz Avstrije.

»A te poznam?« Velikokrat mislimo, da nekoga poznamo in ta nas žali!

»Daj vstani, bori se za svoje pravice!« - pravijo mladinci, kajti mi smo raznoliki –

krepki,

večkulturni,

večjezični,

ponosni – kul, in še več

Želim tudi nam, da živimo to širino, to raznolikost,

tako ostanemo mladi.

 

Četrtek, 06.11.2014

Dobro jutro cenjene poslušalke, cenjeni poslušalci!

Danes smo ljudje vsak dan največkrat zaradi zaposlitve vedno bolj pod pritiskom. Tako ljudje iščemo spet čas umiritve v molitvi ali meditaciji. Zelo mi je ugajala izpoved moje žene, ki meni, da je molitev zanjo osebni, intimni pogovor z Bogom, z Višjim. Temu osebnemu pogovoru se lahko odzovemo ali ne!

Zelo mi je v spominu ostal majevski oče v Gvatemali, ki je bil nekako mojih let, ki je pred oltarjem molil, tarnal in rotil Boga, da bi mu pomagal v svojih življenskih razmerah. Zdel se mi je popoln v svoji samobiti.

Meni je pa zelo ljubo, če se kot kmet v vsakdanu spojim z delom, čutim sam sebe, povezavo z naravo , uživam sončni vzhod in zahod in se čutim del stvarstva. Če mi to uspe, potem sem izenačen in srečen in je to zame meditacija. Če pa ta občutek in to povezavo spravim v besede, je to zame res molitev.

Vedno spet doživljam take trenutke, ki mi dajejo moč. Če sem tako uravnovešen, se pa tudi veselim srečanja s sočlovekom.

Želim vsakemu od nas trenutke srečnega občutka in molitve.

 

Sreda, 05.11.2014

Dobro jutro cenjene poslušalke, cenjeni poslušalci!

Sem v odboru organizacije »Brat in sestra v sitski«; tako smo imeli srečanje s projektnim partnerjem iz Brazilije! Pater Martin je Opat skupnosti menihov v severovzhodnem delu Brazilije.

Kaj kmalu je nekdo stavil vprašanje: »Kaj je s teologijo osvoboditve ? Ali je v latinski Ameriki še živa, saj se v Evropi vedno manj tematizira?«

Na kratko: Kaj razumemo pod teologijo osvoboditve? Da v našem vsakdanu živimo po izpovedih Sv. pisma in se tako že na tem svetu zavzemamo za boljši, pravičnejši svet, in da se razdeli blaginja enakomerno. Opat Martin je menil, da še kako živi ta teologija, in sicer povsod tam, kjer živijo duhovniki, pa tudi laiki z revnimi zapostavljenimi.

Iz tega nagiba je ustanovil dom za (brezdomske) otroke s ceste, šolo, razvil je kmetijstvo in se zavzemal za pravično razdelitev obdelavne zemlje malim kmetom. Največji izziv za njega pa zdaj je, da zahtevajo ljudje brez posesti del kmetijskih površin kongregacije. Če bo uspela tu zadovoljiva rešitev v prid revnih, potem se bo videlo, ali je teologija osvoboditve še živa?!

 

Torek, 04.11.2014

Dobro jutro cenjene poslušalke, cenjeni poslušalci!

V prispevku televizije sem videl deklico iz Afrike, ki je držala Sv. pismo v rokah in opozarjala nanj. Starši so ji umrli za aidsom. Zaradi tega je bila zavržena iz tamkajšne družbe . Živi zdaj v domu za otroke brez staršev.

Ko so vprašali deklico, zakaj ji je Sv. pismo tako važno, je rekla: »V njem so zapisane moje pravice!« Za nas, ki živimo  v demokraciji, smo deležni humanizma, živimo v obilju, Sv. pismo ali vera velikokrat niso več tako pomembni. Ampak če živiš v delu sveta, kjer se človeško dostojanstvo ne upošteva, so zapisane pravice zapostavljenih ravno v knjigi knjig: pravice otrok, žensk, zavrženih, ubogih. Potem postanejo izpovedi sv. Pisma kot balzam za rane tem ljudem.

Zaradi tega podpirajmo prizadevanja zapostavljenih in odkrijmo marsikatero izpoved v Svetem pismu. To nam želim.

 

Ponedeljek, 03.11.2014

Dobro jutrocenjene poslušalke, cenjeni poslušalci!

Vedno spet se po medijih transportira mnenje, da imamo preveč tujcev in beguncev – azilantov. Ponavadi je razširjeno mnenje, da so tujci pod narekovajem bolj leni, kriminalni in niso voljni oz. zmožni integracije.

Tembolj sem se razveselil nad poročilom v časopisu, v katerem se je oglasil hotelier iz Spittala. Dve sobi v v svojem renomiranem hotelu je dal na razpolago za azilante – brezplačno! Spodbujal je tudi druge lastnike podobnih obratov, naj storijo isto, samoumevno! Razveseljiva je tudi razprava o tem, da bi se beguncem končno dovolil dostop do delovnega trga!

Vzemimo ta pozitivna zgleda za povod, da naj je samoumevno, da se mi in družba zavzemamo za begunce in zapostavljene. Po novejših socioloških študijah je tudi dokazano, da človek človeku ni ponaravi sovražen ali odklonilen, temveč v nasprotju: Po navadi je radoveden za vse novo, odprt za nove pristope in tudi dobrotliv!

Mislim, da v tem smislu nismo samo Slovenci, Avstrijci, Evropejci, katoličani,… temveč prebivalci enega sveta! Vsak posameznik, vsak tujec, vsak dodaten jezik , dodatna vera nas bogati, spodbuja, da se zavzemamo za boljši, pravičnejši svet! Želim vsem lep dan!

 

Nedelja, 02.11.2014

Dobro jutro cenjene poslušalke, cenjeni poslušalci - na vernih duš dan!

Skozi to, da je vernih duš dan danes na nedeljo, se morda lahko večina od nas globje posveti temu dnevu. Ker so vsi Sveti zapovedan praznik, je danes postalo običajno, da se svojih rajnih spominja večina že na Vse Svete.

Seveda se pa na današnji dan spomnimo vseh naših dragih rajnih, ki so nas zapustili – posebno se pa spomnimo teh, ki so nas pred kratkim zapustili. Če nas zapusti drag bližnji človek, se soočamo s skupaj z njim prehojeno potjo in seveda tudi s svojo lastno smrtnostjo.

Kot kristjani verujemo v posmrtno večno življenje in vstajenje. A kljub temu se stavi pojazen, če se s telesom ne vrne tudi duša v prah? – ali v večno življenje! Na vsak način lahko rečemo, da gremo nazaj tja, od koder smo prišli, preden smo bili rojeni. Življenje nam je bilo dano, podarjeno. Ni lahko, a vseeno potrebna, tudi lahko lepa naloga, če moremo spremljati svojca, prijatelja v svoji zadnji uri in skupno v naši veri lajšamo pot ločitve telesa in duše s tega sveta.

Švicarka Elisabeth Kübler-Rossje spremljala umrle in tudi take, ki so se vrnili spet nazaj v življenje iz posmrtnosti. Ti nam sporočajo o lepih, nepopisnih in nedoumljivih doživljajih. Tako, da lahko če umremo verjamemo svetopisemskemu reku: da nobeno oko ni videlo in nobeno uho ni slišalo, kar sem pripravil tistim, ki me ljubijo.

Želim tistim, ki spremljajo umirajoče, veliko moči ob njihovi nalogi, vsem pa, ki so letos zgubili drago ali dragega, iskreno sožalje in tolažbo v veri v večno življenje, ter dosti časa za žalovanje.