Petek, 24.11.2017

Cerkvena učiteljica in mistikinja Tereza iz Avile je živela v 16. stoletju . Da bi ubežala usodi poročene žene, je z 20 leti vstopila v karmeličanski samostan v Avili. V osebni življenjski krizi je doživela mistično doživetje in obšel jo je občutek božje sprejetosti. Od takrat je želela zavestno slediti Kristusu. Ustanovila je več ženskih in moških samostanov. Terezine predstave o vodenju samostanov so bile sodobne, nehierarhične in demokratične. Jasno je kritizirala čas in Cerkev in tako ni odgovarjala sliki, katero je družba takrat imela o ženskah.

Kdor danes bere njena pisma, ga objame Terezin ogenj, temperament, velika človekoljubnost, praktično razmišljanje in veselje, s katerim je delala in se pogovarjala z Bogom in ljudmi.

Ena njenih molitev se glasi:

Nič naj te ne zmoti.

Nič naj te ne straši

Vse mine.

Bog vse spremeni .

Potrpljenje doseže vse.

Kdor ima Boga, temu nič ne manjka.

Bog sam zadostuje.

Četrtek, 23.11.2017

Ena od zavetnic Evrope je Edith Stein. Rodila se je leta 1891 v judovsko družino. Do vere svojih staršev je ostala na distanci in se priznavala k ateizmu. Kot ena prvih žensk je študirala na univerzi v Vroclavu. Po branju pisem Terezije Avilske je našla pot v katoliško Cerkev. Leta 1922 se je dala krstiti. Dobila je službo na inštitutu za pedagogiko in se v posebni meri zavzemala za izobrazbo žensk. Nacionalsocialistična doba je zaustavila njeno delovanje kot profesorica. Edith Stein je pismeno prosila papeža, da bi ukrepal proi zatiranju judov – a ni prejela odgovora. Leta 1933 je znana govornica inpriljubljena docentka vstopila v red karmeličank. O svojih osebnih  verskih doživetjih in mističnih izkušnjah ni govorila – toda misel na Boga in ljubezen do sočloveka  sta dobivala vedno več prostora v njenem življenju in delovanuju. Vedno večje preganjane Judov jo jeprisililo, da je odšla v samostan na Nizozemsko. Toda gestapo je 2. avgusta 1942 odpeljal vse rednovnice z judovskim poreklom v taborišča. . Edith Stein  je skupaj z rodno sestro Roso bila pregnana v Auschwitz, kjer je umrla nasilne smrti, 9. avgusta leta 1942.

Kot oporoka se berejo njene besede: za kristjana ni tujega človeka - vsak je naš bližnji. tisti ki ga gledamo preds eboj in tisti, ki nas najbolj potrebuje, vseeno ali je naš sorodnik ali ne, ga maramo ali ne, je naše pomoči vreden ali ne – Kristusova ljubezen ne pozna meja.

Sreda, 22.11.2017

Pisateljica in teologinja Dorothe Sölle se je rodila leta  1929 in doraščala v Kölnu. Preko veroučiteljice je spoznala odprto krščanstvo. Študirala je filozofijo, evangeličansko teologijo in literarne vede. Nikdar pa ni dobila službe na univerzah v Nemčijii. Objavila je številne pesmi s politično in versko vsebino.

Njena provokativna teologija in njeno zavzemanje za socialno pravičnost sta poskrbeli za marsikatero nelagodje  v cerkvenih krogih. Zagovarjala je politično teologijo, katero jo spoznavala ob podrobnem prebiranju svetopisemskih besedil  in v občestvih teologije osvoboditve v latinskoameriških državah. Globoko je bila prepričana, da Bog v svetu lahko deluje samo po ljudeh. V svojih spisih je vedno zagovarjala, da k ljubezni do Boga  spada vedno ljubezen do sočloveka: obe ljubezni stojita v središču mističnega  - poduhovljenega življenja. Njeno teološko  razmišljanje o mistiki in njena eksistencialna  doživetja z Bogom jo naredijo za mistikinjo novega časa. V enem izmed svojih spisov je zapsisala: strah nas je spregovoriti o našh izkušnjah in doživetjih, predvsem nas je strah spregovoriti v jeziku vere.

Torek, 21.10.2017

 

Madeleine Debrel se je rodila  leta 1904. Njeni  starši so bili do krščanske vere indiferentni, a vseeno je kot otrok obiskovala verouk. Pri 16 letih je začela študij filozofije in umetnosti v Parizu. V življenjski krizi – oče  je oslepel,  zaročenec odšel v samostan, je začela moliti in doživela  leta 1924 izjemno srečanje z Bogom.  To življenjsko krizo je mojstrila s pisanjem pesmi in zanje prejela francosko literarno nagrado.  Pridružila se je skavtom in spoznala, da je njena pot pri ljudeh. Skupaj s prijateljicama  je v predmestju Pariza – kjer  je živelo veliko delavcev, vodila socialno ustanovo.  Žene so živele kontemplativno življenje, svojo hišo pa odprle vsem pomoči potrebnim. Brezbrižnost krščanskih delodajalcev napram revščini delavcev so le težko razumele. Zato so sodelovale s komunisti, ki so se trudli za socialno pravičnost. Njena zgledna socialna služba  v času druge svetovne vojne  je postala pilotni projekt za vso pariško regijo. Pri papežu je bila  posrednica med delavskimi duhovniki in komunisti. 1961 je sodelovala   pri pripravah na drugi vatikanski koncil. V mnogih spisih je Madeleine Debrel  pisala  o veri in jo primerjala z revno ženo:

 

Vsak narod, vsaka kultura in vsako obdobje ji podarita obleko . S časom je njena obleka ponošena. Potrebuje novo obleko, če se noče skrivati v kleti. Čeprav zamenja obleko, sama ostane nespremenjena. Tako je tudi z vero. Vera, ki se ohranja  s spreminjajočo obleko, lahko postavi vse preizkušnje v pravo luč.

Ponedeljek, 20.10.2017

Našo družbo in Cerkev so v vseh časih močno oblikovale ženske. V tem tednu bi vam rada predstavila nekaj žensk – mistikinj  -  ki  s svojim življenjem in globoko vero  svetijo še  v današnji čas.

Kot prvo bi vam rada predstavila Simone Weil. Doraščala je v judovski družini v Parizu. S šestnajstimi leti je opravila maturo, študirala filozofijo in jo od leta 1936 tudi poučevala.  Že v času študija se je udejstvovala kot pacifistka. V predavanjih, razpravah  in pri pisanju člankov je soočala bralce in poslušalce  s socialnim zapostavljanjem delavstva. Da bi bolje spoznala  življenje industrijskih delavk, je leto dni delala kot pomočnica v tovarni. Ob doživljanju  bede  in zapostavljanju delavk  je rasla v njej povezanost s Kristusom . Vedno spet je menjavala službo – od učiteljice do industrijske delavke in politične aktivistke. Leta 1939 se je pridružila uporniškemu gibanju proti nacistični Nemčiji. Ker po tej  odločitvi  v Franciji  ni dobila več učiteljske službe, je odšla v Anglijo. V Londonu je sodelovala  v  osvobodilnem gibanju in delala kot urednica.  Leta 1943 je zbolela za tuberkulozo in po par tednih umrla, stara komaj 34 let.

Mistikinja Simone Weil  je v teku let spoznala moč molitve in o njej zapisala: bistvo molitve je v pozornosti. V molitvi usmeri duša vso pozornost na Boga.

Nedelja, 19.11.2017

Danes praznujemo god svete Elizabete. Njena žilvjenjska zgodba se bere kot pustolovski roman. V svojem kratkem življenju je morala prestati zasmehovanje ,ponižanje in pregnanstvo. Sv. Elizabeta Ogrska je znana kot velika dobrontica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Svoje imetje je razdajala  ubogim, zgradila je bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa prehranjevala na stotine lačnih. Elizabetina dobrota daje današnjemu prazniku vsebino. Sredi med nami živijo  ljudje v stiski:   matere samohranilke, žene z majhnim zaslužkom, možje in žene, ki so iz različnih vzrokov zašli in nimajo strehe nad glavo, stari ljudje, ki  v mladih  letih  niso plačevali  prispevka za pokojnino in sedaj le s težavo mojstrijo vsakodnevna plačila. Prav njim je namenjena  današnja Elizabetina nedelja in Elizabetina nabirka – vsem tistim, v naši okolici, soseščini, fari, občini in deželi,  ki živjio v pomanjkanju. Z našo pomočjo bo  posijal v njihov vsakdan žarek sonca.