Petek, 04.04.2014

Chiara Luce Badano je bilo veselo dekle iz severnoitalijanske vasi Sasselo. Bila je edinka staršev Maria Teresa in Ruggero Badano, otrok, ki sta si ga želela dolga leta. Chiara je doraščala kot navaden otrok. Značajno je vedno najprej odreagirala, nato je razmišljala in prišla do pozitivnega zaključka. Primer: mati jo je spodbudila, naj prepusti del njenih številnih igrač drugim, bolj potrebnim otrokom. Chiara je odklonila. Čez nekaj časa mati sliši govorjenje v njeni sobi »to da, to ne«. Kaj se je zgodilo. Chiara je sortirala svoje igrače; tiste, ki so bile dobre, je želela podariti drugim otrokom. V rani mladosti je Chiaro doletela kruta usoda. S 17. leti je dobila diagnozo rak, neozdravljiv rak. Odslej je vse svoje življenje položila Jezusu v roke. »Če ti želiš, potem želim tudi jaz« je bilo njeno geslo. Pretrpela je terapijo, sama odločila za prekinitev le-te, ko ni bilo več upanja, in v božjem miru tik pred njenim 19. rojstnim dnevom umrla. Mlado, moderno življenje polno energije in vendarle tudi zorno predano Bogu, to je Chiara Luce Badano.

 

Četrtek, 03.04.2014

Pred nedavnim sem ponovno prebral Brechtovo mojstrovino Sveta Johanna Klavniška. Johanna Dark, članica tkzv. »Črnih slamnikov« se zavzema za bedo in zatiranje delojemalcev, pregovori industrijskega magnata Pierpont Mauler-ja, da bi se zavzemal za te delojemalce, kar tudi stori, seveda ne da bi ob tem povečal že tako prenapolnjen kapital lastnega premoženja. Skratka, poštena Johanna iz poštenih nagibov doprinese k razširitvi kapitalizma, ki ga je pravzaprav hotela zatreti. Brez pretiravanja se isto dogaja tudi v današnjem svetu, v katerem kristjani iščemo poštenost, človečnost in toplino, in moramo vendarle s svojo službo, z nujnostjo pridobivanja finančnih sredstev se podvreči kapitalistično usmerjeni in na prosti trg se ozirajoči družbi, ki s svojo brezsrčnostjo propade tako kot je Johanna propadla v Brechtovem delu. Temni časi se nam obetajo.

 

Sreda, 02.04.2014

Današnji dan je mednarodni dan otroških knjig. Zelo lep dan, razveseljiv in zaskrbljujoč obenem. Otroci dandanes le poredko berejo. Morajo se upirati preštevilnim zunanjim impulzom kot so to nasilni filmi, virtualni svet računalnika, zapeljivost elektronskih iger ali vsiljiva glasba. Kje, da bi še našli čas za realne medčloveške stike, za duševno rekreacijo zunaj v naravi, za otroško poigravanje z enako starimi, ali pa celo za opravljanje svojih dolžnosti v šoli. V tej džungli neopravljenih nalog, neizpolnjenih hotenj, neuresničljivih želja naj bi otrok našel še čas za branje?

Odgovor: Jasno, seveda, nujno. Branje je slej ko prej ključen moment človekove bitnosti, človekovega samorazumevanja, njegovega samospoznavanja. V seveda dobrih knjigah, se otroku odpira popolnoma nov svet, ki je lep. Ravno v času, ko se starši zmeraj manj posvečujejo svojim potomcem, so knjige lahko velika podpora in obogatitev. 

 

Torek, 01.04.2014

Današnji svetnik, sv. Hugo je zelo hvaležna oseba ravno za postni čas. Znan po čudežu, v katerem je v samostanski jedilnici, tkzv refektorium, se dotaknil mesa in se je to sesulo v prah, ker je bilo meso v samostanu prepovedano, je sv. Hugo zgled prdvs. zaradi nečesa drugega; namreč da ni slabo, če človek tudi resignira, če izgubi, če pade na tla. 1082, dobrih dve leti po svojem škofovskem posvečenju je sv. Hugo resigniral nad bedami in težavami, ki so divjale v njegovi škofiji. Vstopil je v benediktinski samostan in se tako skril pred svojo odgovornostjo. Papež Gregor VII ga je moral s poveljem spomniti na svojo dodeljeno službo. Hugo se je vrnil in rezultat je uspešna življenjska pot. Ni važno, če človek propade, ni važno, če se človek zlomi, če pobegne pred dolžnostmi, se skrije pred odgovornostjo, vse to je lahko del procesa dozorevanja. Vendar lepega dne pride čas, da človek vstane, si otrese preteklo bojazen in z dvignjeno glavo koraka naprej, v boljšo bodočnost, Bogu naproti.

 

Ponedeljek, 31.03.2014

Sredino postnega časa smo že prekoračili. Pravzaprav je čas, da bilanciramo. Nekateri so svoje dobre želje že opustili, drugi se še borijo, tretji pa doslej še niso imeli kakšnih znatnih težav. Nekateri so uspešno shujšali, mogoče že dosegli zastavljen cilj, drugi ga imajo že pred očmi, nekateri so zadovoljni, da lahko z manj napora preživijo preostali postni čas, nekateri so tik pred obupom, ker je cilj hujšanja zlezel v nedosegljivo distanco, zopet nekaterim se vse to ne zdi pomembno, ker zanj post nima pomena.

Moderen pristop do posta, češ da je post dobra priložnost za hujšanje, za odvajanje, za odlaganje neprijetnih navad, ... ta dostop je pohvale vreden, in obenem neresen. Zakaj? Samo tisti post, ki ga držimo kot pripravo na Veliko noč, post kot nagib odpuščanja grehov, kot prošnja za spreobrnitev drugih, kot instrument verskega cilja, edino ta je res post. Vse ostalo je dodatek, ali celo sleparjenje samega sebe.

 

Nedelja, 30.03.2014

Današnji evangelij po Janezu navede znano mesto, v katerem Jezus ozdravi slepega. Sledi zasliševanje s strani farizejev ter na koncu znana Jezusova ugotovitev: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi spregledali tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« ter »Če bi bili slepi, ne bi imeli greha; ker pa pravite: `Vidimo,` vaš greh ostane.« Pravzaprav izjava, ki na eni strani zmede, namreč v čem naj bi bil dobiček, če bi naenkrat slepi spregledali in tisti, ki vidijo, naj bi oslepeli. Na drugi strani pa še izjava, da tistim, ki vidijo, ostane greh, slepi pa so brez greha? Rešitev, oz. ena izmed rešitev je v ločevanju obeh resničnosti, v katera smo razpeti; namreč tostranost s svojimi materialnimi izzivi, s svojo zapeljivostjo, s svojimi mikajočimi predmeti, s svojo minljivostjo. Tisti, ki to vidijo, to gledajo, se za ta svet potegujejo, so slepi za resnico. Na drugi strani stojijo tisti, ki prezrejo ta svet, ki so za ta svet slepi, ki vidijo resnico, ki se zanjo potegujejo, tem grešna eksistenca na tem svetu ni vodilo, temveč kvečjemu nujno zlo, ki ga je treba prestreti če ne sploh zavrniti.