Petek, 07.02.2014

Cenjene poslušalke in poslušalci!

In, kot bi mignil; že je tu petek, naše zadnje skupno jutranje srečanje.

Danes bi rada nekaj besed namenila »receptom«.

Naj najprej priznam: ne spadam med tiste najboljše kuharice, a kuhanje mi je všeč. V omari se srkiva toliko odličnih receptov. In vsaka kultura je po nečem posebno poznana. Pri vseh teh specialitetah pa med sestavinami najdemo vse vrste zelenjave, mesa, začimb in seveda sladkor, s katerim poskrbimo še za tisto najslajše: sladico.

In če upoštevamo točno navedene sestavine, je naš cilj dosežen. Seveda moramo biti pri vsem tem previdni, da ne pozabimo na čas in da ne pustimo pekača predolgo v pečici.

Za pravo srečo pa žal ne poznamo takšne vrste recepta. A do lepšega, okusnejšega življenja pa bi lahko prišteli vse »sestavine«, ki smo jih spoznali skozi teden. Ščepec hvaležnosti, ljubezni, časa za druge, povor z Njim, opravljena dobra dela, za katere nam je dober zgled Mati Terezija, ki je s posameznimi kapljicami prispevala v morje. Vsekakor pa je kot temelj, torej pri nas samih, potrebna predvsem dobra volja, lep pogled na svet, tako kot ga je imela naša super babica. In življenje je tako okusnejše, omamljeno z aromo prijetnosti.

Malenkost, pa je včasih že dovolj. Le stisk roke. Iskren pogled, pozdrav, objem. Preproste, majhne stvari in pozornosti ustvarjajo čudeže. Naj jih bo čim več.

Vse dobro.

 

Četrtek, 06.02.2014

Lepo, dobro jutro vsem!

Branje. Kakšna obogatitev. Ljudem doprinese nova spoznanja, razširi pogled, obarva obzorje. Včasih je potreben le kakšen stavek, pa močno a prijetno dregne človeka. Tudi jaz rada berem. Na knjižnji polici se vedno najde toliko zanimivih knjig in zgodb. In zadnjič sem med prebiranjem neke revije naletela na tole pripoved:

Neki deček je prijatelju, s katerim sta se igrala dejal:

»Ko bom odrasel, bi rad nosil taka očala, kot jih nosi moja babica. Z njimi more namreč videti veliko več kot večina drugih ljudi. Lahko vidi v človeku dobro, kjer vsakdo drug vidi le slabo. Videti more, kaj bi kdo rad storil, še predno to stori.«

Vprašal sem jo, kako more videti dobro, in odgovorila mi je, da se je tako naučila gledati, ko je postala starejša. »In ko bom jaz odrasel, bi rad imel taka očala, kot jih ima babica, da bi videl dobro v ljudeh.«

Kako prijetno otroško razmišljanje. Tudi jaz bi rada imela takšna očala. In brž, ko zvem, kje se jih dobi, vam sporočim. Do tedaj pa vsem vam čim več takšnih pogledov, kot jih je imela ta naša super babica. In dan bo za vse veliko lepši! 

Torej, lep dan.

 

Sreda, 05.02.2014

Neverjetna žena, ki je živela za uboge, jim darovala vse, tudi svoje zlato srce in življenje. Za bolne, podhranjene, umirajoče je pričela ustanavljati domove. To je naša velika žena, vzornica Mati Terezija.

In nikakršne teorije in raziskave ne presežejo njenih življenjskih pripovedih, ki se resnično dotaknejo srca.

Nekega dne je šla na srečanje, kjer se je razpravljalo o revščini in ravno takrat je nasproti stavbe našla človeka, ki je bil zaradi lakote na robu življenja. Odpeljala ga je v dom, kjer je na zadnje tudi izdihnil in odšel v večno slavo.

Dejala je:

"Ljubezen se začne doma:

najprej v družini, potem v tvoji vasi ali mestu.

Lahko je ljubiti ljudi, ki so daleč,

ni pa lahko ljubiti tistih,

ki živijo z nami ali v naši soseščini.

Ne strinjam se z 'velikimi načini',

za ljubezen je potrebno,

da začnemo s posameznikom.

Včasih ni potrebno, da rešujemo na množice ljudi. Samo enega nahraniti, samo enega negovati, mu nameniti topel objem, tolažbo.

In tako nadaljuje Mati Terezija:

»A če ne bi pobrala enega človeka,

jih najbrž ne bi pobrala 42.000.

Vse delo je le kapljica v morje.

A če je ne bi dodala,

bi morje ne imelo te kapljice.

Isto velja zame, zate.«

Čim več takšnih kapljic. Pa srečno!

 

Torek, 04.02.2014

Mnogokrat ljudje le hitimo in hitimo. Že navsezdogaj zjutraj smo zaposleni s tem kaj bomo oblekli za v šolo ali v službo. In kot vedno zadnji trenutek likamo srajice za stestanek, rešujemo zadnje izračune za matematiko, sestavljamo govore za sprejem pomembnih gostov, pripravljamo sendvič za malico, kuhamo čaj ali kavo. In kot usojeno, nam ravno takrat voda prekipi.

Naslednje presenečenje nas pričaka že pri prvem semaforju, ko hitimo do avtobusa, ki je vedno tako neusmiljen in nikoli ne počaka. Ravno na zadnjem križišču pred postajo posveti še rdeča luč. Kot nalašč začne takrat še deževati in seveda, tudi tokrat smo brez dežnika. In tista pot do postaje je ta dan še posebno dolga, tako, da pridemo na cilj že čisto poremočeni.

Obveznosti se kar kopičijo. Obrazci, pogodbe, izpiti in seminarske naloge. In ob vsem tem nas takrat pokliče še šef na pogovor ali profesor k tabli. Tako nekako.

Ta naša pestrost življenja. Žal pa mnogokrat pri tem pozabljamo na najvažnejše: pozdrav  ali le besedica, pogovor z Njim.

In nek mladostnik je takole kratko, a iskreno klepetal z Bogom...

Dragi Bog!

Uf, že na začetku imam težave. Kar ne vem, kako reči... »pozdravljen, spoštovani«?

In ... oprosti. »Oprosti«? Kar oprosti? Mogoče bolje »oprostite?«

Torej, želel sem se le opravičiti za mojo odsotnost. Za mano so naporni dnevi. Samo hitenje, raztresenost.

Veš, dobri Bog... Čaka me mnogo težkih odločitev. Kaj sedaj? Kako? In navsezadnje tudi: čemu?

Živimo v obdobju, ko nas obdaja huda stiska. Pa čeprav imamo krožnike obdane z dobro hrano in čeprav ima vsak svoj mobitel, svoj računalnik, avto..., je poleg vsega obilja tudi za mlade težko. Tista radost, sreča in zadovoljstvo mnogokrat kar izhlapi. Skrbi premagajo lepoto življenja in zopet nastopi otožnost, razočaranje, umikanje, strahovi, bežanje,...

Jaz, neveden človek. Človek, ki se še išče. Pa čeprav ti ne znam vse to natančneje opisati... A čutim, da me razumeš. Ko ti vse to pripovedujem, breme postaja lažje in kar naenkrat lahkotneje hodim po poti, ki mi je začrtana, pa čeprav mi je sedaj še neznana.

Razumem, če mi ne boš uslišal vseh tihih prošenj, a prosim, bodi ob meni. Ne izgubi upanja vame. Daj mi novih moči in volje.

In na koncu se ob vsem tem vprašam, kaj bi mi Ti na vse to lahko odgovoril?

Po kratkem razmisleku v sebi začutim odgovor: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi.«

 

Ponedeljek, 03.02.2014

Nekajletni sin je pristopil do očeta in ga vprašal: »Oče, koliko zaslužiš na uro?«

Oče je bil razburjen in začuden nad vprašanjem, zato je glasno odvrnil sinu: »Le kaj se te to tiče.«.

Sina so besede zabolele, a je vendar še enkrat mirno vprašal. Tokrat je oče le na koncu dodal, 10 € na uro. Fantka je zaskrbelo. Povesil je glavo in vprašal: »Mi lahko prosim posodiš 5 €?

Tokrat se je oče razjezil in glasno dodal: »Zopet rabiš za kakšno nesmiselno igračo? Prosim, takoj pojdi v svojo sobo. Toliko pomembnejših reči me čaka«.

Ko je sin žalosten odšel v svojo sobo, se je oče zamislil, da mogoče pa le ni imel tako slabih namenov in je denar resnično potreboval. Vstal je in počasi odšel do sina in mu dejal: »Veš sin, veliko dela imam. Morda sem bil res pregrob. Tu imaš denar, za katerega si me prej prosil.

Takrat pa je sin vstal in izpod postelje, potegnil »šparovček« s kovanci in jih začel šteti.

Oče se je ob tem zelo začudil in že skoraj postal jezen: »Le zakaj naj bi sin še potreboval denar, če ga že ima.«

Takrat pa je sin z iskrico veselja pristopil do očeta in dejal: »Sedaj je pa ravno dovolj. 20 €. Rad bi kupil dve uri tvojega časa. Bi prišel jutri prej domov na večerjo?«. Očetu so solze napolnile oči.

Nikakršno darilo, i-phone, play-station ali denar. Nič, prav nič ni pomembnejšega od skupnih trenutkov, ljubezni, iskrenega objema, nasmeha in občutka sprejetosti.

Le kakšna malenkost. In čas. Pa čeprav le 10 minut. Posvetimo ga nekomu.

 

Nedelja, 02.02.2014

In, že je zazvonila. Sicer je izbrana lepa melodija, a vseeno budilke niso tiste, ki bi se jih zjutraj najbolj razveselili. Tista toplina pod odejo, poležavanje in dremež. Velikokrat si želim, da bi še malo počakala, a zaman. Kljub vsemu je bila danes nekoliko poznejša, saj je »svetek«, nedelja, naš velik praznik.

Dan, ki naj bi bil namenjen počitku, oddihu. Dan, da se nekoliko ustavimo, si naberemo novih moči, posvetimo družini, prijateljem, sebi in tudi Tebi, Dobrotljivi.

Tokrat pa bi današnji dan pričela najprej s … »hvala«.

HVALA,

beseda mala,
a velika,
da gore premika,
ruši bregove,
zida mostove,
sesuva nadutost,
rojeva hvaležnost,
klesti prevzetnost,

gradi prijaznost.
Premalokrat izrečena,
premnogokrat pozabljena,
namerno zamolčana,
preprosta,velika beseda mala-
-HVALA.

(Ida S.A.)

Hvala za lepo doživet teden, ki je za nami. Za vsak lep trenutek, ki mi je bil dan.

Hvala za pridobljene izkušnje, pa tudi preizkušnje.

Hvala za zdravje, mir in svobodo.

Velik »hvala« za zlato družino, prijatelje in sodelavce, ki mi stoji ob strani na vsakem koraku življenjskega popotovanja. Ki mi nudi toplino, veselje, zaupanje, moč, pomoč. Ko so ob meni tudi takrat, ko je moje nebo obdano z oblaki.

In predvsem, velika, največja zahvala Tebi, Dobrotljivi!

Prebuja se nov teden, novi vzponi, nešteto novih priložnosti. Zavedajmo se tega daru. Naj nas prevzame prijetna svežina novega tedna. Naj bo poživljajoče. Opogumljeno.

Lepo doživeto nedeljo vam želim.