Petek, 5.8.2016

Dobro jutro ob našem zadnje srečanju tega tedna!

V teh dneh sem vam skušala vsaj malo približati lepote slovenskih pokrajin. Morda se bo kdo le odpravil na pot. Nešteto skritih kotičkov je, ki se jih nisem dotaknila. So romarske cerkve, ki ležijo ob stranskih poteh in so z hitrih cest nevidne. Morda jih bomo kdaj vseeno obiskali.

To nedeljo, 07. avgusta, pa vabijo Svete Višarje: svetišče v osrčju gora.

V preroški pridigi, ki jo je imel Lambert Ehlich na Višarjah poleti 1933, med drugim dejal: »Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik, ki narodov ne loči, marveč jih združuje.«

Vsak romar, ki se bliža svetišču, se najprej ozre po čudoviti lepoti narave. Nad Trbižem je tromeja, ki nas opozarja, da živijo tod štirje narodi: na vzhodu Slovenci, na severozahodu Nemci, na jugu Furlani in Italijani. Nad vsemi pa kraljuje Višarska Marija, ki jo z vso pravico imenujemo Kraljica Evrope.

Romanje treh Slovenij na Svete Višarje bo 07. avgusta s programom:

Ob 10.30 bo predavanje Zlate Krašovec : »Drugačno pesem zapojmo, veselejšo!«

ob 12.00 slovesna sveta maša z mariborskim nadškofom msgr. Alojzijem Cviklom in po maši kratek kulturni program.

Pridružimo se Slovencem, ki priromajo vsako leto prvo nedeljo v Avgustu na Višarje z vseh koncev sveta.

Naj vas v lep konec tedna spremlja Višarska Marija!

Četrtek, 4.8.2016

Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti … s pesnikom Otonom Zupančičem bomo seveda, če vas veseli, zavili med dolenjske griče in belokranjske breze.

Od Trdinovega vrha nad Gorjanci do Kuma in reke Save valovi dolenjski svet, vzpne se na griče, umiri se v gozdovih in se zažene vihravo v vinske gorice. Skromen je dolenjski dom, a ob obisku se na pragu odpre ljubezen in prijazen nasmeh. Pozdravijo te s prijazno besedo in ljubeznivo roko. Malo posediš in že je pesem na ustih. Dolenjci pojo in vriskajo, pojo opri poliču vina in vriskajo, ko okopavajo trte, da si mladi glasovi odgovarjajo v vrisku in pesmi iz enega hriba na drugega.

Bodimo romarji in se ustavimo v Šentrupertu v Mirnski dolini. V farni, gotski župnijski cerkvi sv. Ruperta je na oboku ladje portretna upodobitev sv. Eme, ki je bila donatorka za zidavo prve cerkve. Na poti v Belo krajino pokleknimo v romarski cerkvi Matere Božje na Zaplazu  v Grozdetovi kapeli, ki jo krasi mozaik p. Marka Rupnika in priporočimo svoje drage v njegovo in Marijino varstvo.

Svet med Gorjanci in Kolpo je majhen in reven. Bela krajina je lirika slovenskega sveta. Z lirično dušo, navezanostjo na dom, bogatim ljudskim življenjem in z zemljo tiho in revno, a tako iskreno slovensko, bogati domovino. Posebno doživetje je žegnajne Pri treh farah ( to so tri cerkve za obzidjem: Cerkev Lurške Device Marije, Glej človek in Žalostne Matere božje) na Veliko Gospojnico. Še je čas, da se odločite za to romanje.

Sreda, 3.8.2016

Ste pripravljeni na nova odkrivanja dežele?

Podajmo se med Prleške griče in gorice in zeleno Štajersko. Štajerska, ki je kot fant s klobukom postrani in vriskom na ustih. Za pokrajina prinaša osvežujočo vero v zdravo misel, velik pogum in samozavest, bogastvo goric, polj in travnikov. Pesem te pokrajine je pesem drvarjev v širnih gozdovih Pohorja, flosarjev na Dravi, in drdrajočih zapravljivčkov.

Med Slovensko krajino in Štajersko živi šegavi Prlek, smeh te dežele; a tudi globoka razumnost in zamišljenost prleškega izobraženca, razboritost kmečkih fantov je štajerski vrisk in stara obrednost prazničnih navad je korenina, ki raste globoko v zemljo, da človeka na njej veter ne zamaje in ga vedno veže z Bogom in naravo.

Da, z Bogom in naravo je povezan človek. Kamor se ozre oko, na vsaki vzpetini cerkev ali cerkvica. Veličastne Marijine božjepotne cerkve na Ptujski gori, v Braslovčah, Olimju, kjer je imel Anton Martin Slomšek 26. septembra 1826 novo mašo. Utrditi vero, vzljubiti materin jezik, kulturo in svoj narod! To je navdihovalo škofa Slomška, ko je z ljudskimi misijoni kulturno in duhovno prebujal vernike.

Ne daleč od Olimja je župnija sv. Eme, naše Heme Krške. Romarji smo, zato nas pot popelje proti jugu na Kozjansko v Pilštanj, kjer se je po ljudskem izročilu na gradu Pilštanju okoli leta 973 rodila sv. Ema. Na poti proti jugu prispemo v Kozje z župnijsko cerkvijo Marije Vnebovzete in podružno cerkvijo, posvečeno sv. Emi.

Z Marijinim varstvom lep dan v Štajerski deželi!

Torek, 2.8.2016

Romajmo s soncem in se ustavimo na vzhodu raja pod Triglavom, v Slovenski krajini – Slovenski okroglini ali kot se danes uradno imenuje: Prekmurje. To je dežela moje mladosti. Jože Zadravec, letošnji zlatomašnik – doma iz Odranec – je zapisal: »Vse blagoslove tebi, ravno polje! Listam te, knjiga, moja dežela. Kadar sem utrujen od tega sveta, se v mislih vračam na tvojo ravan, in zrem te, kako se ti je pomlad navrgla in pijem peneče sokove življenja in strmim nad tvojo pšenično pozlato, ravno polje. Joj, zemlja, zemljica moja! Kdor te je kdaj ljubil, zanj si bila in boš ostala večna pomlad.«

Stoletja zakoreninjena v ravnino Slovenske krajine, na gredicah obdanih z Muro so tu župnije Črensovci, Odranci, Turnišče, Bogojina, Sobota … Murska Sobota s cerkvijo sv. Nikolaja, sedaj že deset let sedeš škofije; Turnišče, od nekdaj prekmurski Lurd, z romarsko cerkvijo Marije Vnebovzete; pa bela golobica v Bogojini – umetnina Jožeta Plečnika – cerkev Gospodovega vnebohoda.

Zemlja okrog Mure je posejana s cerkvami, kapelicami, svetimi znamenji. V njih so naši predniki zapustili sledove svoje vernosti. Kristus na križu! Toliko jih je! Na vogalih, odcepih, razpotjih – lesenih in kamnitih. V blesku asfaltov in prahu kolovoznih poti.

Se boste odpravili na pot? Želim vam mnogo lepih doživetij!

Ponedeljek, 1.8.2016

Sredi poletja smo. Mnogi med mani uživajo proste dneve dopusta ali počitnic. To so dnevi, ko se radi odpravimo na pot. Mikajo nas daljne dežele, tuji kraji, a se ne zavedamo, kako čudovita dežela je na sončni strani Alp. Tako jo je opisal Ivan Cankar v Kurentu:

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – zrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!

Teh lepot in Božjih darov je razsutih po gričih, hribih in dolinah. V teh dneh bi vam jih nekaj rada predstavila in morda boste vzeli pot pod noge. Pa prijetno rajžo!

Nedelja, 31.7.2016

Zakaj še nedeljska maša

Lepo nedeljsko jutro vam voščim!

Slučajno sem ujela stavek neke gospe: »Kdo pa gre še danes v cerkev?« Iz tega sledi: ne potrebujemo maše, pomembno je biti pošten človek. Seveda določajo ti, ki tako mislijo in govorijo, kdo je pošten. Vsekakor za to gospo ni pomembna ne molitev, ne nedeljska maša.

Pomen svete maše in udeležba pri nedeljski službi božji je po vsem svetu izgubljen. Molitev in obisk svete maše je za mnoge izguba časa.

Vendar: obisk svete maše je potrditev našega neposrednega odnosa do Boga. Zavedati se moramo, da Bog želi našega obiska v njegovi hiši – hramu božjem. V molitvi in pri maši živimo božje otroštvo. Carl Sonnenschein je zapisal: Ne udeleži se svete maše zaradi duhovnika ali pridige, marveč zaradi Boga! Ozri se na glavni oltar, mežika tam večna luč?

Tako naj sveti tudi tvoja duša za Gospoda!«

Ich war einmal Zeuge, wie eine Dame sagte: „Wer geht denn heute noch in die Kirche?“ Man braucht keinen Gottesdienst, Hauptsache man ist anständiger Mensch. Allerdings bestimmen diejenigen, die das sagen, selbst, was anständig ist.