Petek, 29.5.2015

Samo trije dnevi v maju so še, zadnji dnevi šmarničnih pobožnosti.

V posebnem spominu so mi ostale vsakoletne šmarnice mojega otroštva v Slovenski krajini. Na vse načine je skušala takratna komunistična oblast preprečiti, da bi lahko otroci prihajali vsak dan k šmarnicam. Bile so različne jutranje ali večerne dodatne šolske obveznosti, ki smo se jim znali otroci spretno izmikati in složno obiskovali šmarnice. Brez posledic se to ni nikoli končalo, a starši so nas vedno razumeli in podpirali. Oblast je imela v petdesetih letih prejšnjega stoletja dolgo roko, otroci smo bili kaznovani v šoli, starši na delovnem mestu. Šmarničnih zgodb in petja Marijinih pesmi pač nismo smeli zamuditi, vse do tiste Marijine zadnji dan v maju: »Z Bogom«! dan's Marija pravi, »z Bogom«! ljubo nas pozdravi:

Slovenci smo Marijin narod. Največ cerkva in kapelic je posvečenih Mariji. V dolgih stoletjih

so se naši predniki zatekali k Mariji v težkih in veselih trenutkih. Z molitvijo in predvsem s pesmijo so jo častili, zato so nam ohranili tako bogato zakladnico pesmi Mariji v čast.

Samo lučaj od Celovca je oddaljena Marijina romarska cerkev pri Gospe Sveti. Kot že osemnajst let, bodo to nedeljo, 31. maja, Slovenske šmarnice pri Gospe sveti. Skupno poromajmo v Marijino romarsko svetišče pri Gospe Sveti k popoldanski šmarnični pobožnosti, ji izročimo vse svoje skrbi in se ji zahvalimo varstvo v tem letu.

Četrtek, 28.5.2015

Povsod okrog nas so sledi ljubezni, ki jih je vtisnil Bog. Odprimo oči in v vsakem bitju, tudi najmanjši bilki, najdemo njegov pečat.

Ljudje smo v neprestanem iskanju. Vse življenje iščemo po različnih poteh in ovinkih, tudi po stranpoteh, da bi našli varno domače zavetje, čuteče srce, lepo prihodnost. Vsak je sam svoje sreče kovač. A nad nami bdi Stvarnik, ki nas spremlja in vodi. Dovoli nam, da se samostojno odločamo. Želi, da bi bili srečni, veseli ljudje. Da, tudi za srečo in veselje se moramo vsak dan odločati.

Kot prvi sončni žarki prebujajočega se dneva, je lahko naš nasmeh za soljudi. Začnimo dan z nasmehom in prijaznim obrazom in nobena stvar, tudi najtežje delo nas nebo moglo uničiti.

So ljudje, ki neprestano iščejo vzroke, da tarnajo, tožijo in se pomilujejo. Težko prodre prijazen nasmeh do njihovega srca in ne morejo najti izgubljenega veselja do življenja.

Odpravimo se ponovno na pot, odprimo se privlačnim silam dobrega.

Naučimo se spet smejati. Mislimo na svoje zdravje in ne pozabimo na smeh. Ustvarjeni smo za svetlobo, za prijateljstvo, da bi se smejali in peli, živeli v ljubezni in prinašali srečo svojim soljudem.

Gospod, daj nam malo sonca, daj nam smehljaj za ta dan!

Sreda, 27.5.2015

»Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!«

 S tem sporočilom sta avtor, starogrški dramatik Sofokles in junakinja Antigona previharila 2500 letno zgodovino evropske misli in etike. Prišla sta do nas, ne samo kot tekmeca staremu in današnjemu minimalnemu pravilu svetovnega etosa, »ne stori bližnjemu tega, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili«, ampak celo maksimalnemu Jezusovemu pravilu: »stori to, kar želiš, da bi drugi tebi storili.«

Antigona je v ljubezni do svojega umorjenega brata, ki ga je želela dostojno pokopati, izgubila svoje življenje.

Življenje ni samotna pot, po tej poti hodimo, ti, jaz in mnogi drugi. Na tej poti se srečujemo z različnimi usodami. Jim znamo prisluhniti? Vprašujemo se zakaj toliko trpljenja, nesreč?

Stojimo nemočni in ne najdemo smiselnega odgovora za vse križe in težave, a podajmo se v tišino in prisluhnimo Božjemu odgovoru. Gospod nam pokaže pot, da gremo k luči, v novo življenje, k vstajenju. Okrog nas bo vse zasijalo v novi luči. Ponesimo to luč k tistim, ki tavajo v temi in brezupu ter ne vidijo svetlobe na koncu predora. Bodimo blagoslov za trpeče, ki v svoji zapuščenosti iščejo sočloveka, nežno roko, sočutno srce. S prijazno besedo, s prisrčnim nasmehom jim povejmo: nisi sam, ob tebi sem!

Torek, 26.5.2015

Lepo majsko jutro vsem skupaj. Že cel mesec maj se vrstijo različne spominske slovesnosti ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne, ko naj bi končno utihnilo vsakršno orožje. A žal temu ni bilo tako. Prejšnjo soboto je bila v Vetrinju spominska maša. Spomnili smo se vseh tistih nesrečnih, brez vsake sodbe pobitih Slovencev, ki so jih Angleži izročili na milost in nemilost Jugoslovanski armadi. Njihova trupla ležijo v neštetih kraških jamah, v jamah nepreglednih  Kočevskih gozdov in rudniških jaških širom Slovenske zemlje.

Kot otrok sem spoznavala Vetrinjsko polje in usode mnogih družin, ki sem jih pozneje srečala na različnih koncih sveta. Samostanska cerkev v Vetrinju je za me nekaj posebnega. S stricem sva velikokrat stala pred kipom Žalostne Matere Božje in še danes slišim njegov glas. Veš, je rekel, pred tem kipom so klečali mnogi sotrpini. Bili smo ena velika družina. Ob spoznanju, da so mnoge sorodnike in prijatelje že odpeljali v smrt, so ljudje prihajali v cerkev, molili in peli. V tej cerkvi se gotovo ne prej, ne pozneje ni toliko molilo, kot v tistih dneh meseca maja in junija.

Pred  20-mi leti mi je John Corsellis, ki je bil kot angleški humanitarni sodelavec na Vetrinjskem polju, pripovedoval, kako je občudoval slovenske taboriščnike. Po tistem, ko se je izvedelo, da so bili mnogi že pobiti, med ljudmi ni bilo obupa. Zatekali so se v cerkev in molili. Vera jim je bila edina uteha, dajala jim je moč za preživetje. To globoko vero so odnesli s seboj v svet, z njo pa tudi ljubezen do domovine in slovenskega naroda. Vredni so, da jih posnemamo!

Ponedeljek, 25.5.2015

Še en praznični dan je pred nami. Kako ga bomo preživeli? Spomnimo se Gospodove dobrote in nikar ne pozabimo, poslal nam je Svetega Duha, ki nas spremlja in vodi. Pri vsakem izmed nas potrka in nas vabi. Binkoštni ponedeljek ni velik praznik, a Gospod nas čaka. Nam uspe in se odzovemo njegovemu vabilu?

Binkoštni ponedeljek obhajamo tudi kot praznik Marije, Matere Cerkve. Marija je Mati, ki nas vedno in povsod spremlja. Ob njeni roki se čutimo varne. Vemo kaj se zgodi, če otrok izpusti varno materino roko. Oddalji se od nje, začne begati in ni več varen. Mnogi so izpustili varno roko Matere Marije, se oddaljili od nje in Cerkve, zašli ter se izgubili.

A Marija nas uči, da Cerkev ni aparat; ni zgolj ustanova. Cerkev je Mati, ker v njej bije Marijino Srce vse od takrat, ko je v moči Svetega Duha pod njenim Srcem zaživel Božji Sin Jezus Kristus. Marija prebuja Cerkev v naših dušah.

Nedelja,  24. 05. 2015 - Binkošti

Dobro jutro v binkoštno nedeljo! Od velike noči je minilo petdeset dni in kot je Gospod obljubil, je na binkošti poslal Svetega Duha, tistega, ki nas vodi do resnice in pomaga, da naša vera postaja način življenja. Luč Duha Tolažnika nas spremlja, naše dvome, slabosti in obup nad lastnimi grehi spreminja v trenutke dobrote in milosti. To je čas naših osebnih binkošti.

Nehote je binkoštni praznik prekril praznik Marije Pomagaj, ki ga vsako leto praznujemo 24. maja. Tudi letos. Pri Mariji Pomočnici na Rakovniku v Ljubljani se v dneh okrog tega praznika zbirajo  romarji in še posebej pri nedeljski popoldanski slovesnosti z molitvijo in pesmijo počastijo njo, ki jo imenujemo Kraljico Slovencev. V majski popoldan bo ob vznožju Golovca zazvenela pesem: O bodi med nami ljubljena Mati, Marija pomagaj, je tvoje ime.

V binkoštno jutro želim vsem, da nas Sveti Duh in Marija Pomagaj spremljata, ne samo v prazničnem razpoloženju dneva, temveč na vseh, tudi strmih in težkih poteh življenja.