Petek, 14.11.2014

Liturgični izbor bogoslužnih svetopisemski besedil nam danes v branje predlaga drugo pismo apostola Janeza, ki nas spominja, da je zapoved, ki jo imamo kot Jezusovi učenci že od vsega začetka, zapoved ljubezni. In to je prva in najpomembnejša zapoved, ki nam jo je zapustil Jezus. Vendar moramo biti pri samem razumevanju zelo previdni, saj se pogosto dogaja, da je beseda ljubezen narobe razumljena, narobe uporabljena in celo zlorabljena. Naše razumevanje ljubezni mora presegati posladkane floskule, ki govorijo le o površinski, platonski ljubezni. Jezus je mislil zares. On govori o ljubezni, ki gre in se daruje do konca, pri tem pa nam je sam dal prvi zgled. Ljubezen po Božje pomeni srečo, radost in veselje, a ko je potrebno pa tudi odpoved, nelagodje in celo trpljenje. Kot pravi apostol Janez, je že prišlo, prihajajo in se bodo še zvrstili mnogi zapeljivci, ki želijo ljudi z različnimi nauki odpeljati stran od Božje resnice. Le kdor sprejme v svoje srce ljubečega in tudi trpečega Boga, ki je Ljubezen, ne bo hotel niti slišati za razne nadomestke, saj bo lahko prepoznal resnično ljubezen in v njej tudi vztrajal. Bog vas blagoslovi in vse dobro vam želim.

 

Četrtek, 13.11.2014

Božja beseda nam danes ponuja lepo razmišljanje o tem, kaj Božje kraljestvo je oziroma, kaj ni. Jezus poudarja, da Božje kraljestvo ne prihaja tako, da bi zbujalo pozornost, da bi lahko nanj pokazali s prstom. Pove nam, da je Božje kraljestvo med nami. Kako lahko to razumemo? Božje kraljestvo se lahko uresniči samo toliko, kolikor mi to dovolimo, torej, kolikor mi sami, tukaj in sedaj zaživimo Božje kraljestvo. Kako pa se Božje kraljestvo uresničuje? Prva in najpomembnejša zapoved, ki jo Jezus naroča svojim učencem, je zapoved ljubezni. In Božje kraljestvo živimo takrat, ko uresničujemo to zapoved v odnosu do Boga in do bližnjega. Takrat v polnosti zaživimo kot kralji, kot kraljevi rod. Postanemo polni udeleženci pri izvrševanju kraljevske službe, ki smo jo prejeli pri krstu. Dana nam je bila krona Božje milosti, naš prestol pa je ljubeči objem Boga Najvišjega. Spomnimo se vsega tega, ko bomo naslednjič v očenašu molili besede: »pridi k nam tvoje kraljestvo«.

 

Sreda, 12.11.2014

Začetek pesmi Toneta Pavčka z naslovom Preproste besede, gre takole:

Treba je mnogo preprostih besed

kakor:

KRUH,

LJUBEZEN,

DOBROTA,

da ne bi slepi v temi,

na križpotjih zašli

s pravega pota.

In kako prav ima! V življenju ni potrebno veliko besed, še manj pa učenih, nadvse veleumnih, a hkrati praznih besed. Za človeka je že kmalu dovolj, če se zmore zadovoljiti z malim in preprostim. In prav te, preproste besede, kot so kruh, ljubezen ter dobrota, ki jih omenja pesnik, zadostujejo, da se ne izgubimo na svoji poti življenja. Poglejmo zakaj. Kruh je simbol hrane, torej nekaj, kar nas telesno nahrani. A še bolj kot to, se lahko vsi strinjamo, da svežepečeni kruh najlepše zadiši in da se takrat, ko ga gospodinja še toplega ponudi, vsi zberejo okoli mize in takrat odpadejo vse zamere – torej je kruh tudi simbol družine, skupnosti. Ljubezen, naslednja preprosta beseda, pa je tista, ki to družino, skupnost, ohranja živo in ji pomaga rasti. Samo v ljubezni ostanemo povezani v sprejemanju drug drugega. Tretja preprosta beseda po pesnikovo pa je dobrota. To je ta trojica besed, ki nam pomaga, da ne zaidemo s prave poti, saj v povezanosti, v ljubezni in dobroti lahko najdemo odgovor na še tako velika vprašanja življenja.

 

Torek, 11.11.2014

Danes vas vabim, da se ustavimo ob svetniku, ki se ga na današnji dan spominjamo v bogoslužnem koledarju – ob svetem Martinu. Mnogi se ob omembi njegovega imena veselijo praznovanja, tako imenovanega martinovanja, ob novem vinu, saj že staro slovensko reklo pravi: Svet' Martin iz mošta dela vin'. Sveti Martin pa je poznan še po drugi lastnosti – po dobroti. Vsi smo gotovo že slišali za zgodbo iz njegova življenja, ki pravi, da je neke mrzle zime med služenjem vojske še kot katehumen srečal golega berača, ki je prosil mimoidoče naj se ga usmilijo. Ker Martin ni imel pri sebi nič drugega kakor svoj meč in plašč, s katerim je bil ogrnjen, je razdelil svoj plašč na dvoje in eno polovico dal beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen v njegov plašč, in rekel: »Martin, ki je zgolj katehumen, mi je dal ta plašč.« Naslednji dan se je Martin dal krstiti in je kasneje postal celo škof v Toursu. Njegov zgled nam priča o tem, da nikoli nimamo tako malo, da tega ne bi mogli deliti s tistimi, ki imajo še manj kot mi. Predvsem pa naj nam ostane spodbuda, da bi ohranili odprto srce do vseh, ki se nahajajo v stiski innas potrebujejo.

 

Ponedeljek, 10.11.2014

Izbrana bogoslužna besedila, še posebej pa evangelij, nam danes ponujajo bogate duhovne spodbude. Morda se lahko tokrat ozremo na apostole, ki so spoznali in se zavedali, kako šibko vero imajo. Zato so se obrnili na Jezusa in ga prosili, da pomnoži njihovo vero. Ta pa jim odgovori v prispodobi, da bi bilo dovolj imeti vero kakor gorčično zrno in bi se zgodile velike stvari. Če morda kdo še ne ve, kakšno je gorčično zrno, ga povabim, da poišče informacije in se prepriča o njegovi velikosti. Presenetljivo, kajne? Prav tu pa se za nas pojavi ključno vprašanje: kako velika je naša vera? In če ga še razširimo – kako zelo zaupamo v Boga, da more za nas in v našem življenju uresničiti velike stvari? Kako zelo lahko verujemo njegovim obljubam? Ko zmoremo verovati, imeti vero vsaj približno takšno, kot gorčično zrno, se uresničevanje obljube dejansko že dogaja. Prav preko tega zaupanja namreč dovolimo Bogu, da vstopi v naše življenje in in v nas uresniči svoje delovanje, ki nas vodi k polnosti življenja. Imam torej pogum, da zaupam Bogu? Kot pravi neka slavilna ameriška pesem: God will make a way, where there seems to be no way – Bog bo ustvaril pot tam, kjer se zdi, da je ni. Danes vam želim, da bi odprli vsa zaprta vrata in dovolili Božji milosti vstopiti v srce. 

 

Nedelja, 09.11.2014

Dobro jutro!

Na današnjo nedeljo, ko smo koledarsko že kar krepko zakorakali v mesec november in si nadeli topla oblačila, da se zavarujemo pred mrazom, nam Jezus v evangeliju govori o gorečnosti. Tu zagotovo nima v mislih zunanje toplote, ampak predvsem toploto – gorečnost srca. Srca, ki je vneto in gori za Boga, za njegovo – Božjo hišo. To srce je vžgano od Božje ljubezni in ne more prenesti žalitev ter oskrunjenja Božjega svetišča, saj to končno pomeni tudi nespoštovanje Boga. Pri tem pa Jezus govori še o nečem, kar so učenci doumeli šele po njegovi smrti – govori o lastnem telesu kot o Božjem templju. Kako pomenljiva in globoka misel! Jezus se je zavedal, da je njegovo telo svetišče, je tempelj Svetega Duha, kakor v svojem pismu Rimljanom lepo povzame apostol Pavel. In Pavel se ne ustavlja tu: pove nam, da smo tudi mi sami Božje svetišče, v katerem prebiva Božji Duh, smo zgradba, ki jo zidamo na temelj Jezusa Kristusa. Kaj pa to za nas pravzaprav pomeni? Namreč, če smo mi sveti Božji tempelj, nam je naložena neizmerno velika odgovornost, da skrbimo za ta tempelj: da iz njega, kakor Jezus v evangeliju, izženemo vse, kar vanj ne sodi. Da odstranimo vse trgovce našega telesa, ki s svojimi cenami določajo našo vrednost in ki želijo z nami, z našim »templjem« prekupčevati. Vredni smo veliko več in nikakršna človeška cena ne more doseči vrednosti dostojanstva človeškega telesa, ki nam je dana po ustvarjenosti po Božji podobi.