Petek, 10.1.2014

Lepo dobro jutro želim.

V današnji  družbi je precej težko slediti Jezusu, čeprav je tako preprosta pot, ki jo nam je on sam pokazal v prilikah in po lastnem dejanju. Zanimiva zgodba prikazuje kratek pregled družbenega sistema in važen vpogled na Jezusove učence.

 »Neki človek je padel v vodnjak, iz katerega se ni mogel rešiti.

Mimo je prišel človek dobrega srca in dejal: »Res mi je žal, da si padel v vodnjak. Sočustvujem v tvoji nesreči.«

Mimo je prišel politik, odgovoren za socialno, in dejal: »Bilo je jasno, da bo prej ali slej kdo padel v ta vodnjak, ker je bil tako slabo zavarovan.«

Znanstvenik se je trudil dognati, kaj je bil vzrok, da je človek padel v vodnjak.

Politik iz vrst opozicije je začel pripravljati protest proti vladi.

Novinar je obljubil, da bo naslednji dan napisal polemičen članek v časopisu.

Farizejski pobožnež pa je rekel: »Samo hudobni padejo v vodnjak.«

Žalosten človek je dejal: »Moj vodnjak je še slabši.«

Humorist se je pošalil: »Spij kavo, da te bo dvignila.«

Optimist je dejal: »Lahko bi se ti zgodila še večja nesreča.«

Pesimist je rekel: »Še nižje boš zdrsnil.«

Ko je Jezusov učenec zagledal človeka v vodnjaku, ga je prijel za roko in potegnil ven.

 

Četrtek, 9.1.2014

Dobro jutro želim.

Ponovno sem s skupino šolarjev obravnaval temo posmrtnega  življenja. Štirinajstletna šolarka z imenom Selina je napisala misel, ki je zelo zanimiva:

Selina na prvi strani lista meni, kaj verujoči človek misli da je resnica: »Predstava verujočega človeka je: Samo verujoči pride po smrti v nebesa oziroma ta, ki živi pravilno. Verujočemu umira samo telo, duša živi naprej. Nevernemu umira oboje, telo in duša. Ne pride v nebesa. Bog pride iskati samo verujočega.

Na drugi strani lista je Selina zapisala kaj ona meni, da je resnica: »Resnica je, da Bog po smrti nikogar ne pride iskati in nihče ne pride v paradiž. Ampak ti, ki v to trdno verujejo, so srečnejši od ostalih in imajo paradiž na zemlji.

In če nekdo, ki zaupno veruje v lepše posmrtno življenje in prepriča tudi druge ljudi o tem, je ta kakor Bog, ki človeka vodi v paradiž. »

Mislim da je Selina opozorila na zelo važno stvar, ki jo vedno spet pozabimo. Tudi če ne veruje v posmrtno življenje, je razumela, da je Božje kraljestvo sredi med nami. 

 

Sreda, 8.1.2014

Razmišljal sem, kako bi »Oče naš« razlagal, da bi to molitev globlje dojeli; in prišle so mi besede:

Varujoči oče vseh ljudi,

skrit si povsod in v vsem

in zato nam je vse kar si ustvaril SVETO;

tvoja prisotnost naj nas vedno bolj napolnjuje,

da spoznamo tvojo voljo iz nebes

v naši volji na zemlji;

daj nam danes to, kar potrebujem, da delimo z drugimi,

in odpusti, Bog, kjer sam ali skupno

ne delam konkretno ljubezen,

ker si namreč ti odpustil,

je tudi nam možno, da drug drugemu odpustimo, vedno znova;

in vodi naše hrepenenje vedno spet

iz slepih ulic odvisnosti,

da se ne zgubimo v temi vidnega sveta.

Ker tvoje je bogastvo v vsem,

in vitalnost, ki vsemu omogoča razvoj,

in razširitev luči. Amen.

 

Torek, 7.1.2014

Drage poslušalke, dragi poslušalec! Danes bi vam rad podaril zgodbico, ki jo gotovo poznate. Mogoče ti ta zgodba danes olajša dan.

»Mož je sanjal:

Skupaj z Bogom sva hodila po morski obali.

V pesku so bili sledovi stopinj, mojih in njegovih. Vsaka od stopinj je predstavljala en dan mojega življenja. Ustavil sem se in se obrnil, da bi si ogledal stopinje, ki so se izgubljale v daljavi. Opazil sem, da večkrat ni vidna sled dveh oseb ampak samo ene.

Ponovno sem pregledal vse svoje življenje. Ob tem sem doživel presenečenje, saj so se tisti deli poti, ki sem jih prehodil sam ujemali z najbolj žalostnimi dnevi mojega življenja. To so bili dnevi samoljuba in slabega razpoloženja, dnevi preizkušenj in dvomov, dnevi polni trpljenja.

Z očitajočim glasom sem se obrnil k Bogu:

»Obljubil si mi, da boš ostal z menoj vse dni. Zakaj nisi držal obljube?

Zakaj si me zapustil v najtežjih trenutkih mojega življenja, takrat ko sem najbolj potreboval tvojo bližino?«

Bog se je nasmehnil:

»Otrok moj, mali moj, niti za trenutek te nisem nehal ljubiti.

Edine sledi, ki jih vidiš v pesku so moje.

Takrat sem te nosil v svojem naročju.«

Če pogledaš na tvoje življenje: Kje se pri tebi izgubljajo stopinje?

 

Ponedeljek, 6.1.2014

Danes je praznik epifanije se pravi gospodovega razglašenja ali praznik svetih treh kraljev.

(To je najstarejši praznik cerkve, ki je koledarsko zapisan. Prej enkrat je bil današnji dan začetek novega leta. Papež Inocenc 12 je 1691 preložil začetek novega leta dokončno na 1. januarja. Od tedaj naprej se je vsaj v naših krajih zožil pomen šestega januarja na praznik svetih treh kraljev. Ampak ti kralji verjetno niso bili kralji, tudi za svetnike niso bili nikoli razglašeni, in ali so stopali po trije pred dete tudi ni potrjeno. Od devetega stoletja naprej so kralje potem še imenovali Kaspar, Melhior in Baltazar. Ta zgodba je polna simbolov in dodanih idej, ki so se nabrale v prvih stoletjih po Jezusovem rojstvu.)

Ampak kaj je jedro današnjega praznika?

Poleg praznika Jezusovega rojstva je ta praznik drugi veliki steber poleg božiča. To rojeno dete, je Bog, ki se v Jezusu razodeva človeku. Bog postane viden za človeka tako, da ga magiji celo lahko najdejo in vidijo. En steber je torej rojstvo deteta, katerega se spominjamo 25.decembra. Drugi steber je  spoznanje, da se v detetu razodeva Bog, in tea se spominjamo 6. januarja. Magiji, ki pridejo k detetu, so simbol za nas in našo pot iskanja Boga. In da to ne gre od danes na jutri, to vsi vemo. In med iskanjem je treba vedno spet z nova začeti, ker masikatere poti vodijo v slepe ulice. Ampak v teh trenutkih, ko najdemo božje dete v našem življenju, se dogaja transformacija ki jo napoveduje simbolika številke 13, ki je skrita v črki »M« za Melhior in tudi v trinajstih dneh, ki so med 25. decembom in 6. januarjem.

 

Nedelja, 5.1.2014

Kot vsako leto smo se zbrali za božič doma, da bi ga skupaj praznovali. Letos je bila tudi moja prijateljica na koroškem in je praznovala z nami prvič v njenem življenju božič. Ona je iz Perzije, po rojstvu muslimanka in živi od osemnajstega leta naprej v Nemčiji.

(Kot skoraj vsako leto smo po določenem redu obhajali božič. Dan poprej smo letos že okrasili božično drevo. Na sveti večer smo večerjali, potem pokadili hišo in zmolili desetinko rožnega venca. Nato sem imel pripravljeno še eno igro za celo družino. Potem je zazvonilo v dnevni sobi. Bratec Dominik je zaigral na harmoniki in nato smo si podarli več ali manj malenkosti.)

Po obhajanemu božičnemu večeru smo šli k maši v domačo faro v Loče. Moja prijateljica je bila prvič tam in šla je z mano na kor, ker sem pel pri cerkvenem zboru. Zame ta maša ni bila kaj posebnega. Kot vsako leto je bilo vse isto, razen pridige našega fajmoštra. V pevskih pavzah sem prevedel moji prijateljici slovenski del maše in poleg tega malo razlagal ozadje svete maše. Vmes sem moral hitro spet nazaj k zboru.

Ko ponovno pridem k njej, vidim, da ima solze v očeh. Milsil sem »Bog ve, kaj ima«, in ko sem jo vprašal je rekla: »Ganilo me je, ko je duhovnik posvetil in delil kruh z ljudmi.« Mislim, da je ona v tem trenutku bolj čutila in spoznala pomen svete maše kot jaz, za katerega je maša vedno isti ritual.