Petek, 27.12.2013 - sv. Janez

Kdo je hitrejši? Ti ali jaz? In že sva tekla. In kako srečen sem bil, če sem bil bolj hiter kot drugi, se spominjam svojih otroških let.

Danes na praznik sv. Janeza, evangelista beremo, kako sta tekla Peter in Janez k Jezusovemu grobu. In kdo je bil hitrejši? Janez je bil prvi, pa ni vstopil v grob. Počakal je in prednost dal Petru, ki naj prvi oceni dejansko stanje. Peter je vstopil in videl, da je grob prazen. A Peter ni mogel doumeti, kaj naj to pomeni. Pa vstopi Janez. On vidi in veruje, da je Jezus vstal od mrtvih, beremo v Janezovem evangeliju.To je edini primer v Svetem pismu, ko nekdo pride do vere v vstalega Kristusa s tem, da zagleda prazen grob. Pri vseh drugih se je najprej porajal dvom. In tako je navsezadnje Janez v veri le prehitel Petra. Njegova gorečnost do Jezusa je bila neomajna. Bila je v spodbudo drugim, ki niso imeli milosti tako trdne vere.

Tekmovanje nas spodbudi, da postajamo boljši, da rastemo, se razvijamo naprej. Tekmujmo v veri in si tako pomagamo, da bi vedno bolj znali zaupati v božje spremstvo. Tisti ki je prvi, naj spodbuja druge.

 

Četrtek, 26.12.2013 - sv. Štefan

In kaj po tem? Posledice božiča …

Nikoli ne bom pozabil, ko sem kot mlad ministrant na drugi božični praznik, na praznik sv. Štefana prišel zjutraj v cerkev in zagledal lepak, na katerem je pisalo: »Pozor! Življenjsko nevarno!« Streslo me je. Kaj naj to pomeni? V pridigi je župnik lepak razložil: kdor kot sv. Štefan sprejme Jezusa in mu sledi, se poda tudi v nevarnost, saj življenje po evangeliju ne prinaša le harmonije. Evangelij drugega božičnega praznika nas opozarja, da hoja za Kristusom pomeni tudi spor in to celo med družinskimi člani.

Kdor išče globlji smisel življenja, kdor z vsem srcem želi slediti Jezusu, kdor hoče svoje poslanstvo na tem svetu z vso vnemo živeti, kdor išče sveto, ne bo prejel le pohvale. Biti odločen v veri pomeni, računati z odporom in napadi. Modro je treba ravnati in neomajno zaupati v božje spremstvo. Kdor je vztrajal in ni klonil vetru, ki mu je vel naproti, je navsezadnje začutil novo moč. Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen, je sporočilo današnjega dne. 

 

Sreda, 25.12.2013 - Božič

Ko beseda postane meso

Pred praznikom, pred rojstvom, pred vsakim velikim dogodkom je čas pričakovanja. Mnogo besed si povemo. Govorimo o upanju in bojazni, ki jih začutimo. Tik pred dogodkom si srčno želimo, da bi se napovedana beseda končno uresničila, da bi beseda končno postala resničnost. In ko smo sredi praznika, ko je otrok prišel na svet, se nam svet naenkrat zdi drugačen. Doživljanje nove resničnosti se nam zdi lepo, a tudi nenavadno.

Danes je dan, ko se beseda uresničuje. Beseda je meso postalo, beremo v božičnem evangeliju. Bog, ki se je v zgodovini razodeval predvsem tudi v besedi, sedaj stopa med nas v podobi človeka. Neminljivi in neskončni Bog se nam razodeva v minljivem telesu človeka. Bog v Jezusu postane eden izmed nas. Kot otrok pride med nas. Znamo sprejeti Boga v tem nebogljenem otroku? Dopustimo, da nas očara s svojim odkritim pogledom?

 

Torek, 24.12.2013 - Sveti večer

Veselje očeta ob rojstvu
Kakšno veselje sem začutil ob rojstvu svojih otrok! Pri vsakem rojstvu se je to veselje še večalo. Začutil sem globoko hvaležnost Bogu za ta dar, za ta čudež življenja. Zato razumem, zakaj je Zaharija v današnjem evangeliju po rojstvo svojega sina Janeza postal poln Svetega Duha in zapel Bogu hvalnico.
»Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.«
Zaharija tako moli, kot da bi odrešenje bilo že tu. Prihodnost prestavi v sedanjost. Spominja pa se tudi preteklosti, da je naš Bog bil že Bog naših očetov, ki se nam je razodeval v zgodovini in nam prinašal rešenje.
Zaharija kot prerok nadalje moli: »Bog nam je obudil mogočnega Zveličarja, v hiši svojega služabnika Davida«. Zaveda se, da ne gre v prvi vrsti za njegovega sina Janeza. Gre za Jezusa, Odrešenika, ki bo prišel in nas zveličal. Njegov sin Janez pa ima pri tem važno poslanstvo. Zaharija ga v molitvi tudi nagovori: »In ti dete boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospoda pripravljat mu pota.«
Danes spodbujam posebno nas očete, da se spomnimo veselja in hvaležnosti, ki smo ga doživeli ob rojstvu otrok. In z odprtim srcem bomo danes na Sveti večer mogli slaviti Boga v detetu Jezusu in ljubeče sprejeti otroke, ki so nam zaupani.
 

Ponedeljek, 23.12.2013

»Kako naj bo ime vajinemu otroku?« naju je babica vprašala, ko se nama je rodil drugi sin. Z ženo sva pogledala našega novorojenca in rekla:«Preden je prišel na svet, sva si mislila, da bo Martin, če bo deček. Ko pa ga gledava, pa rečeva ne. Martin ni pravo ime zanj. Morava še premislit«. In postal je Florian Benjamin.

Podobno je bilo pri rojstvu Janeza Krstnika. Sorodniki so rekli: »Pa bo ja dobil ime po očetu. Zaharija naj bo!« Mama Elizabeta pa je rekla: »Ne, Janez naj bo njegovo ime« Oče Zaharija, ki v tem trenutku ni mogel spregovoriti, je napisal na tablo: »Janez je njegovo ime. »In takoj so se mu razvezala usta in jezik in spet je govoril in slavil Boga. In vsi, ki so to slišali so rekli: »Kaj neki bo ta otrok? Gospodova roka je bila namreč z njim«.

Kaj neki bo ta otrok? se vprašata starša pri rojstvu otroka. Z ljubeznijo in sočutjem smemo spremljati vsakega otroka, da bo mogel odkrivati svoje poslanstvo. Pogled na otroka pa naj tudi nam odraslim pomaga, da se vedno znova zavedamo, kako nam je ime in kakšno je naše poslanstvo. 

 

4. adventna nedelja, 22.12.2013

Nepričakovana nosečnost

»Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.« Tako beremo v prvem delu današnjega evangelija.

Za Jožefa ni bilo lahko, ko je zvedel za nepričakovano nosečnost svoje zaročenke. Imel bi pravico, da bi Marijo zatožil zaradi prešuštvovanja. Pa se je odločil, da bo ravnal po zapovedi ljubezni in jo ne bo javno osramotil. Jožef se ni zapiral sam vase, ker se je življenje naenkrat obrnilo. Ni šel v boj za pravico. Želel je dobiti pravo distanco do nastale situacije in ostal je odprt za sporočila, ki mu jih je angel v sanjah posredoval. Bil je poslušen angelu in tako omogočil življenje Mariji in otroku. Če bi Marija v tej situaciji morala ostati sama, ne vemo, kako bi se zgodba končala. Jožef se je zavedal svojega poslanstva in temu ostal zvest, čeprav ni šlo vse po njegovem načrtu. Zvestoba poslanstvu in zaupanje v dobro sočloveka omogoča življenje.