Petek, 27.9.2013

Dobro jutro!
Danes goduje sveti Vincencij Pavelski. Umrl je leta 1660 v Parizu.
Njegovo geslo je bilo „Ljubezen naj bo dejanje“. Povezano je bilo z dejavno pomočjo bolnikom, beračem, brezdomcem, sirotam, torej ljudem v stiski.
Zato velja sv. Vincencij kot ustanovitelj sodobne Karitas. V prvi dobi svojega življenja je mladi duhovnik Vincencij iskal predvsem možnosti, kako bi zaslužil toliko denarja, da bi lahko udobno živel. Pri tem je doživel marsikateri udarec. Na ta način je dozoreval v zglednega duhovnika. V Parizu je bil soočen s hudo stisko mnogih ljudi. Njegov trud za revne je bil tako vzoren, da so se mu kmalu pridružili številni pomočniki. Tako so po vsej Franciji nastajale bratovščine.
Očitno je imel Vincencij Pavelski izredno karizmo združevati ljudi. Ustanovil je red Lazaristov, Vincentink in mnoge druge dobrodelne bratovščine. Spoznal je povezovalno moč dejavne ljubezni do bližnjega.
Papež Leon XIII. ga je zaradi tega proglasil za patrona vseh karitativnih skupnosti. Danes torej častimo svetnika, ki nas uči, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega neločljivi.
Vsak izmed nas je pozvan, da kakor usmiljeni Samarijan spozna stisko sočloveka in mu pomaga.
Revnim pa je predvem pomagano, če se lahko tudi zanesejo, da jim kdo pomaga. To je spoznal Vincencij Pavelski in zaradi tega ustanavljal bratovščine ter redovniške skupnosti.
V tem duhu deluje tudi danes Karitas.
Revščina ima danes mnoge poteze. Včasih je potrebna predvsem profesionalna pomoč, ki presega zmogljivosti enega človeka. Zato je dobro, da podpiramo take ustanove.
Tudi denarni darovi so izraz ljubezni do bližnjega.
Poleg tega pa smo izzvani, da kakor Samarjan vidimo stisko ob poti, na kateri hodimo.
Včasih je potrebna naša pomoč, ker ni drugega, ki bi lahko pomagal.
Tako postane ljubezen konkretna, dejanje.

Četrtrek, 26.9.2013

Dobro jutro!
Danes obhajamo na Koroškem god blaženega Antona Martina Slomška.
V Sloveniji je bil njegov praznik že pred dvemi dnevi, na dan njegove smrti. Na Koroškem pa obhajamo god danes, saj je ta dan obhajal v Olimju svojo novo mašo. Na ta način želi škofija poudariti, kako tesno je blaženi bil povezan z našimi kraji. 1824 je namreč prejel v celovški stolnici na praznik Marijinega rojstva mašniško posvečenje. V Celovcu je deloval tudi dolgo časa kot duhovni voditelj semenišča in spremljal koroške bogoslovce na poti k duhovniški službi. Leta 1844 je bil Slomšek izbran za lavantinskega škofa. Pri Sv. Andražu je škofoval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež Lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra leta 1862.
Papež Janez Pavel II. pa ga ob svojem drugem obisku v Mariboru, razglasil za blaženega. Slomškova duhovnost je znala združiti ljubezen do Boga in veselje do življenja.
Pesnik znanih nabožnih pesmi „Hvali svet, Odrešenika“ ali „Glejte, že sonce zahaja“, je obenem tudi avtor narodnih popevk, na primer „En hribček bom kupil“.
Blaženi škof se je zavedal, da sta vera in kultura tesno med seboj povezani. Zato je ustvaril ozračje slovenske katoliške omike. Tako mu je uspelo ljudi v naših krajih udomačiti v besedi, kulturi in veri. Ker je vedel, da tako pomembna zadeva ne sme biti odvisna od posameznikov, je soustanovil Mohorjevo družbo. Le ta njegovo delo nadaljuje že v tretjem stoletju.
Človek, tako pravi Sveto pismo, ne živi samo od kruha. V tem duhu je Slomšek svojim ljudem dal tudi besedo. Dobro domačo besedo in tudi Božjo besedo.
Če se danes spominjamo blaženega Slomška, se smemo zahvaliti tudi za besedne ustvarjalce, skladatelje, in kulturne delavce, ki po Slomškovem zgledu skrbijo za to, da nam ne zmanjka dobrih besed.

Sreda, 25.9.2013

Dobro jutro!
Danes obhajamo god svetega Nikolaja iz Flüe.
Švicarji imenujejo svojega rojaka tudi brat Klaus.
Dovolite torej, da vam predstavim svojega patrona.
Klaus se je rodil leta 1417 v kmečki družini. Poročil se je z ženo Dorotejo, s katero je imel deset otrok.
V svoji okolici je bil ugleden mož, ki je opravljal tudi nalogo sodnika ter svètnika.
Ko je bil njegov najstarejši sin polnoleten, je prevzel kmetijo in skrb za družino.
Z dovoljenjem svoje žene je Klaus zapustil družino, da bi živel kot samotar.
Po dolgem iskanju se je vrnil v domači kraj in si zgradil nedaleč od svojega doma v neki soteski celico.
Tam se je posvetil molitvi in premišljevanju. Vedno spet je prejel videnja in se poglobil predvsem v skrivnost Kristusovega trpljenja.
Menda se je v zadnjih devetnajstih letih svojega življenja hranil samo od svetega Rešnjega telesa in vode.
Kljub temu, da je Klaus živel v samoti in je bil mistično nadarjen,
se je zanimal tudi za politične zadeve.
Zato so se k njemu zatekali tudi ugledni ljudje, ki so bili hvaležni za dober nasvet.
Ko je kazalo, da bi Švica zaradi notranjih sporov lahko razpadla,
je Klaus s svojo daljnoglednostjo posredoval med strankami in tako pomagal ohraniti enotnost dežele.
Njegovo načelo, se ne vmešavati v druge zadeve, je eden izmed duhovnih temeljev švicarske nevtralnosti.
Od brata Klaus, zavetnika Švice, se torej lahko naučimo, da pobožnost in politika nista protislovji. Politikom ne škoduje, če iščejo nasvet mistično nadarjenih ljudi, ki gledajo na svet iz nekoliko drugega zornega kota in niso vpreženi v skrbi vsakdanjega življenja. Na drugi strani pa molitev in pobožnost ne smeta biti izgovor, da se odtujimo in poslovimo iz tega sveta. Kdor se poglablja v Božje poti, bo na njih vedno znova srečal sočloveka s svojimi vprašanji in stiskami.

Torek, 24.9.2013

Dobro jutro!
Danes obhajamo god svetega Ruperta. On je drugi patron naše krške škofije.
Rojen je bil okoli leta 650 v Wormsu, kjer je bil škof. Proti koncu sedmega stoletja se je preselil v Regensburg, da bi Bavarce poučil v katoliški veri. Od tod je iskal nova misijonska področja. Končno je prispel v Salzburg. Tam je bilo staro rimsko naselje Juvavum, ki pa je bilo zaradi preseljevanja narodov opustošeno.
Verjetno pa je Rupert našel na tem kraju še krščanske celice. Naselil se je torej v Salzburgu in postal prvi škof mesta. Zgradil je na področju sedanje stolnice cerkev v čast apostolu Petru.
Samostan v bližini cerkve je najstarejši obstoječi v nemško govorečem področju.
Na območju trdnjave, na Nonnbergu, pa je ustanovil samostan za redovnice,
ki je danes najstarejši še obstoječi ženski samostan na svetu. Rupert je umrl leta 718 v Wormsu.
Virgil, njegov četrti naslednik, je dal zgraditi na kraju cerkve svetega Petra stolnico
in prepeljati Rupertove kosti v Salzburg. On je bil tisti, ki je uresničil načrt, ki ga je imel že Rupert – misijon Karantancev. Zato Ruperta na Koroškem zelo častimo.
Položil je z ustanovitvijo salzburške škofije temelj za misijon naših krajev.
Nekatere cerkve in kapelice na južnem Koroškem do danes spominjajo na tesno povezavo dežele severno od Drave s Salzburgom, na primer Št. Rupert pri Velikovcu.
Če danes gledamo tisočtristo let v pretekost, lahko spoznamo, kako tesno so naši kraji povezani s krščanstvom. To je temelj, ki ga je treba ohraniti tudi prihodnjim rodovom.

Ponedeljek, 23.9.2013

Dobro jutro!
Danes obhajamo god patra Pija.
Živel je v 20. stoletju in je danes najbolj priljubljeni svetnik Italije.
Vsako leto moli ob njegovem grobu sedem milijonov ljudi,
to je skoraj še enkrat toliko kot v lurški votlini.
Kaj je torej čar tega redovnika iz južne Italije?
Pater Pio je bil kapucin.
Leta 1918 so se pojavile na njegovem telesu Kristusove rane.
Cerkvene oblasti so bile glede tega zelo skeptične.
Nekaj časa mu je papež Pij XI. celo prepovedal, da javno mašuje.
Na drugi strani ga je mladi Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II., zelo cenil.
Njemu je menda prerokoval, da bo postal Petrov naslednik in da bo cilj atentata.
Pater Pij pa ni bil le preroško nadarjen.
Ozdravljal je tudi bolnike in je bil priljubljen spovednik, ki je znal gledati do dna duše,
kakor so mnogi izpričali.
Z darovi, ki jih je prejel, je zgradil eno najbolj sodobnih bolnic južne Italije.
Pater Pij je umrl leta 1968.
Papež Janez Pavel II. ga je leta 2002 pred ogromno množico vernikov proglasil za svetnika.
Številni ljudje, ki se danes zatekajo v svetišče San Giovanni Rotondo v Apuliji,
kjer je svetnik pokopan, iščejo zdravje na duši in telesu.
Očitno mnogi kljub moderni medicini, ki je že toliko dosegla, ali prav zaradi nje, slutijo,
da zdravljenja ne moremo omejiti na kemične in biološke procese v našem telesu.
Tudi v Svetem pismu je ozdravljenje dogajanje, ki zajame celega človeka.
Zato romarji, ki se zatekajo h grobu patra Pija, ne prosijo le za zdravje,
temveč tudi za odpuščanje grehov pri zakramentu svete spovedi.
Sprava z Bogom in soljudmi jim očitno vrača moč, ki jo potrebujejo za vsakdanje življenje.
Dobro je, da imamo take kraje in svetniške podobe,
kjer lahko iščemo zdravje v polnem pomenu besede.

Nedelja, 22.9.2013

Dobro jutro.
Danes bomo v cerkvi slišali besede preroka Amosa.
Živel v 8. stoletju pred Kristusom.
Bil je kmet, toda nenadoma ga je dohitel Božji klic, da v njegovem imenu prerokuje.
Preroki niso bili vedeževalci.
To so delali ljudje, ki so s tem zaslužili denar.
Tako je še danes.
Mnogi gredo k astrologom in drugim vedeževalcem, da bi od njih dobili dobre nasvete.
Tudi svetopisemski preroki so gledali v prihodnost.
Toda ne na osnovi konstelacije zvezd in planetov, temveč na temelju Božje besede.
Kaj pomeni živeti v skladu z Božjo voljo vemo že več kot tri tisočletja.
V tem času se je vedno spet pokazalo, da ima krivica sicer kratkoročno uspeh,
dolgoročno pa tisti, ki gradijo na tem temelju, propadejo.
V novejši zgodovini naše dežele imamo nekaj takih primerov.
Prerok Amos je videl, kako široke plasti nekdaj svobodnih kmetov obubožajo.
Iz preteklosti svojega ljudstva je vedel, da je Bog na strani zatiranih in revnih.
Privedel je svoje ljudstvo iz suženjstva in mu omogočil življenje v svobodi.
Zato ne bo trpel, da sedaj celo brat nalaga bratu jarem tlake.
Mislim, da je izročilo tega preroka aktualno prej ko slej.
Celine trpijo revščino, da zahodni svet lahko živi v izobilju.
Med tem kratkim duhovnim nagovorom je po vsem svetu umrlo dvajset otrok zaradi lakote.
Premalo se razburjamo ob teh dejstvih.
Kriza vere v naših krajih je tudi kriza solidarnosti, sočutja in dejavne pomoči ubogim.
Če gledamo z očmi preroka v prihodnost, vemo,
da svet, ki je zgrajen na tako krivičnih temeljih, nima prihodnosti.
Za to ne potrebujemo horoskopov.
Krščansko navdahnjena pravičnost je najboljši program za resnično življenjsko srečo.
Začnimo jo živeti še danes!