Petek, 9.8.2013

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci!
Tisti, ki ste cel teden poslušali moje prispevke o meniškem življenju na Athosu, boste morda mislili, da govorim iz popolnoma drugega sveta, kjer se je čas ustavil. Dejansko srečamo na Athosu nekoliko drugačno življenje, vendar se tudi tam čutijo spremembe, ki zaznamujejo naš čas. Na strmih stezah, po katerih sem s svojimi prijatelji hodil od samostana do samostana, skoraj nisem več srečal meniha ali mulo kakor še pred desetimi leti, zato pa sem slišal voziti avte po prašenih cestah, katerih je vedno več. Le v enem samostanu še vedno ni bilo električnega toka, sicer pa koristijo energijo iz fotovoltajičnih elektrarn in tudi telefon skoraj povsod lahko uporabljaš. Menihi pa se zavedajo nevarnosti tega razvoja in ga skušajo zavestno oblikovati. Zelo dosledno omejujejo število obiskovalcev, ženskam tudi v prihodnje ne mislijo dovoliti vstop na otok, ki ga smatrajo kot en sam moški samostan s potrebno klavzuro, liturgijo zavestno ohranjajo v prastarih oblikah, tradicionalni meniški red jim je svet. Ne pripisujem si pravice da bi sodil o smislu ali nesmislu takega življenja, ćutim pa, da s svojevrstnim načinom oblikovanja tega malega na pol zaprtega sveta na severu Grčije, s to posebno mešanico iz mogočnih samostanov in na skale prilepljenih puščavniških koč , iz večinoma nedotaknjene narave, iz molitve in liturgičnih opravil, iz globoke tišine in samote, predvsem pa iz posebnih ljudi ustvarjajo neko harmonično celoto, ki jo je treba doživeti.
In morda tudi pri nas iskati in ustvarjati oaze drugačnosti, miru, alternativnega življenja in počasnejšega življenjskega ritma.

Četrtek, 8.8.2013

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci!
Medtem ko pri nas težko čakamo na mlade, ki bi stopili na pot duhovništva ali redovništva, v meniški republiki na Athosu zadnja leta število menihov hitro narašča. Več kot 3000 menihov iz pravoslavnih cerkva celega sveta trenutno živi v samostanih, večinoma so mladi. Nekateri jim podtikavajo, da pač bežijo pred brezposelnostjo in življenjem brez prihodnosti v varno zavetje samostanskega življenja, vendar če vidiš te asketične mlade može, ki z veliko resnostjo gojijo molitveno življenje in v vročini dneva delajo na polju in popravljajo stare zgradbe, slutiš, da so za tem poslanstvu drugi motivi.
Pred zelo majhnim in preprostim samostanom sem nekega dne opazil, da je bil zunaj nedaleč od vhoda odprt grob. Ko nas je menih pogostil, smo ga vprašali, ali je umrl sobrat. Rekel je, da še živi, da pa je težko bolan in so pač grob že skopali. V sledečem pogovoru o smrti je menih dejal: Athos je čakalnica na umiranje. Naše življenje je usmerjeno proti smrti, od koder pričakujemo vstop v novo sfero. Zato naših grobov ne krasimo, trudimo se živeti tako, da smo mi okras tej zemlji. Smrti pa se ne bojimo, saj ja naš cilj, da končno dospemo v Božjo bližino, ki jo vse življenje z askezo, molitvijo, z odpovedjo in pokorščino iščemo.
Zamišljen sem postal, ko sem ga poslušal in ob njem opazoval še dva mlada, ki sta sicer bila medla in nekoliko bleda, vendar sta izžarevala zadovoljstvo in veselje nad življenjem.

Sreda, 7.8.2013

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, dobro jutro!
Morda imate v počitniškem času vsaj nekateri priložnost, da malo nategnete jutro in ste še v postelji. Na Athosu, kjer sem se vsak dan zbudil v drugem samostanu, se je jutro začelo zgodaj. Najpozneje ob štirih sem prvič slišal vabilo k molitvi, malo pozneje pa že petje menihov iz cerkve, ki je v vsakem samostanu sezidana v sredini bivanjskih prostorov. Ni trajalo dolgo in sem se tudi jaz znašel nekje zadaj ali ob strani v še temni cerkvi. K skupni molitvi se menihi zberejo trikrat na dan, vedno po več ur. Oblika je drugačna kakor pri nas. Veliko petja, veliko kadila, luč le od sveč, saj v cerkve nimajo napeljane elektrike, neki sveti nered vlada v liturgiji, ki sodelovanja vernikov ne zahteva – in vendar umiri, pomaga zbrati svoje misli, moliti na svoj lastni način.
Če pa menihe nagovoriš na molitev, ti povedo, da ne molijo le v cerkvi, temveč molitev oblikuje vse življenje, molijo ves dan. In to ni pobožna fraza, saj menihi res ponavljajo pri delu in drugih dnevnih opravilih tako imenovano molitev srca ali Jezusovo molitev: Gospod Jezus Kristus, usmili se me. Te besede tako dolgo ponavljajo, da postanejo neke vrste notranja molitev in sama moli v človeku, prvi del pri vdihavanju in drugi del pri izdihavanju. Ko sem po več ur hodil med samostani, sem se tudi sam trudil uvajati v to molitev, in mi je še kar uspelo. Zopet doma pa sem moral spoznati, da se molitev v nekaj dneh ni ponotranjila. Ko pa hodim v procesiji ali na skupnem romanju ali  grem sam daljšo pot ali se vozim z kolesom, pa zavestno vdihavam in izdihavam in ponavljam besede: Gospod Jezus Kristus, usmili se me.

Torek, 6.8.2013

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci,
tisto, kar te na grškem meniškem otoku Athosu najbolj prevzame, je gostoljubje menihov. Ko si ob vstopu na ladjo plačal 30 evrov in prejel tako imenovani »diamonitirion«, ne potrebuješ več denarja. Za tri dni ostaneš gost menihov kjerkoli na otoku, lahko pa dovoljenje še podaljšaš za nadaljnje tri dni. Kjerkoli se ustaviš pri posemeznem menihu, v manjši skupnosti ali večjem samostanu, povsod ti ponudijo kozarec vode, skodelico grške kave, sladkih loukoumijev in pa požirek cipporija, dobrega žganja. Večje skupnosti imajo dodeljenega meniha, ki se posveča gostom in se, če je sporazumevanje jezikovno možno, rad pogovarja o vsem, kar je novega po svetu. Če gost želi ostati v samostanu – danes je običajno, da si to že prej naznanil po spletu – mu menih dodeli za eno noč večposteljno sobo brez vsakega luksusa in ga povabi po večerni in jutranji molitvi v jedilnico, kjer navadno skupaj z menihi dobi zelo preprost obed, ki je malo bogatejši ob verskih praznikih.
Hkrati pa imajo menihi do gostov tudi gotova pričakovanja: udeležili naj bi se molitev, po večerni molitvi naj bi v cerkvi počastili relikvije, ki jih ponosno pokažejo vsak večer, fotografiranje je strogo prepovedano in tudi sicer se je treba strogo držati predpisanega reda glede na kraj, ki je gostom namenjen v cerkvi in jedilnici in nočnega počitka.
Čeprav gojijo menihi na Athosu torej gostoljubje kot sveto dolžnost, ostanejo odnosi med gostom in gostiteljem jasno opredeljeni. Ne le gostitelj, tudi gost ima dolžnosti, ki jih določi gostitelj.
Večkrat sem pomislil nato, da se včasih bojimo predvsem nepričakovanih gostov ali celo tujcev, in da bi tudi pri nas kakšna jasna beseda glede na čas, ki ga imamo na razpolago in na hišni red, za katerega pričakujemo spoštovanje tudi od gosta, pomagala ohraniti lepo staro navado gostoljubja, ki tudi v naših krajih počasi pojema.

Ponedeljek, 5.8.2013

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci!
Athos, sveto goro menihov, ki jo želim ta teden v nekaj utrinkih predstaviti, ni enostavno doseči. Čeprav v resnici ni gora, temveč polotok na severu Grčije, po kopnem ni dosegljiv, ker enostavno ni ceste, ki bi vodila tja. Treba je vzeti ladjo, ki dvakrat na dan pristaja blizu posameznih samostanov. Še prej pa se je treba truditi za dovoljenje, ki ga je danes možno naročiti po spletu, saj vsak dan dovolijo le tridesetim osebam vstop v avtonomno meniško republiko, od teh pa le sedmim, ki ne pripadajo pravoslavni cerkvi.
Da se je trud priprav splačal, čutiš že v prvih trenutkih, ko pristaneš ob vsepovsod zelo strmi obali. Hitro se sopotniki, v glavnem menihi, razletijo, in že si objet z neko nenavadno tišino, niti ptičjega petja ni slišati, le morje šumi svojo vedno isto pesem. In ko se podaš na pot, se hitro znajdeš sredi skoraj rajske pokrajine, obdajajo te gosto zaraščena vegetacija, vonj po rožah in zeliščih, pisane barve in vsaj v poletnih mesecih te obseva žgoče sonce.
Ko to pišem, pomislim, da imam podoben raj tudi na Radišah. Razlika je le, da tu doma trenutno sedim pred računalnikom in tudi sicer ob vseh opravkih pogosto spregledam lepote Božjega stvarstva. Včasih pa se spomnim sprehodov po Athosu in nenadoma najdem tudi marsikaj rajskega v svetu, ki me v tem trenutku obdaja.

Nedelja, 4.8.2013

Cenjene poslušalke, dragi poslušalci!
V evangeliju, ki ga bomo oznanjali na današnjo nedeljo v vseh bogoslužjih, Jezus v priliki pripoveduje o kmetu, ki se z vso silo trudi povečati svoje imetje, da bi lahko živel brez skrbi in bil pripravljen na katerokoli stisko, ki bi jo lahko doživel.
Prav ob suši, ki jo trenutno kmetje še posebej hudo doživljajo, se nam tako ravnanje zdi zelo pametno in vendar ga Jezus postavlja pod vprašaj! Tudi on nič ne bo vzel seboj na oni svet, posvari poslušalce in spomni na dejstvo, da naj vsak trenutek življenja, ki nam je podarjen, služi obogatenju, vendar tako gmotnemu kakor tudi duhovnemu.
Trenutno nismo le priče suši, ki nam ogroža letino, temveč tudi revščini, ki jo povzroča duhovna suša. Gospodujte, uporabljajte stvari v dobro sebi in vsem ljudem, ne pa da se pustite zasužnjiti stvarem, nam kliče Jezus.
Izkušnja današnjih dni nas uči, da tako ravnanje vodi v zanemarjanje in uničevanje človekovega okolja, po drugi strani pa v duhovno stanje, kjer izginjajo vrednote: poštenje, vestnost, odgovornost.
Kristus sam nam dopoveduje nauk, ki velja za vsaki čas, za dobo izobilja kakor za dobo stiske: ni človek velik po tem, kar ima, velik je po tem, kar je.
To so seveda zelo teoretske misli, mi boste morda očitali, zato vam bom v prihodnjem tednu pripovedoval o praktičnem primeru za tako držo, namreč o življenju menihov na grškem polotoku Athosu, kjer sem se pred dvema mesecema že drugič mudil za teden dni.
Za danes pa vam vsem želim lepo nedeljo, polno veselja in bogatih doživetij.