Binkoštni petek, 13.06.2014

Upam, da ste se dobro naspali in stopili z desno nogo iz postelje!

Vse poti se začenjajo tam, kjer sedaj stojiš.

In človek, ti si popotnik skozi svoja življenjska leta, ni druge poti zate kakor je ta, ki jo sedaj hodiš.

Mnogi ljudje bi radi bili drugačni, bogatejši, lepši, bolj zdravi, bolj priznani in pomembni.

Človeštvo sestaja od milijard in milijard ljudi – še živih in že rajnih – in vsak ima svoj obraz in vsak hodi in je hodil svojo življenjeko pot.

Leon Tolstoj, ruski mislec in pisatelj spodbuja: »Ljubi svojo življenjsko pot, ker to je pot, na kateri te spremlja dobri in zvesti Bog.«

Ta beseda je zlató vredna, ker nas razbremeni, da bi se morali primerjati z drugimi,.

Raje se veselimo, da nas dobri Bog spremlja na vsaki naši življenjski poti.

Na naših življenjskih poteh pa nas spremljajo drugi ljudje, a tudi mi smo njih spremljevalci.

Albert Camus, francoski mislec nam daje lepo naslednjo napotnico:

»Ne hodi pred menoj, ker ti ne bom sledil;

ne hodi za mano, ker te ne bom vodil;

hodi ob meni, tako boš moj prijatelj!«

Če imamo take prijatelje, se uresničujejo besede sv. Avguština, ki pravi:

Hodi s človekom in prideš k Bogu!

Se zahvaljujem za Vašo pozornost in na svidenje na različnih cestah našega življenja!

 

Binkoštni četrtek, 12.06.2014

Dobro jutro!

Nemški pisatelj Herman Hesse je napisal zelo poučno knjigo: Sidharta.

Sidharta je mladenič v Indiji, ki želi čim več spoznati in sipridobiti čim več življenjske modrosti.

Zato obišče več modrecev, jih posluša, opazuje in primerja njih besede z njihovim vedenjem in življenjem.

Od vsakega modreca se nekaj nauči in je hvaležen za vsako novo spoznanje.

Končno se ustavi pri brodniku ter živi nekaj časa pri njem in se spet marsikaj nauči za svoje življenje.

Ko se od brodnika poslovi, mu ta da naslednji nasvet:

»Sidharta, poslušaj: Za človeka je važno, da zna misliti, čakati in se postiti.«

Misliti, to pomeni, da vemo zu vzroke in posledice svojih načrtov in dejanj.

Čakati pomeni, da se učimo iz narave in njenih zakonov, ker vse ima in potrebuje svoj

čas.

Človek si največ škodi, kadar se prenagli in kadar je nepotrpežljiv s seboj in z drugimi.

Se postiti pomeni, da se znamo tudi odpovedati preobilju; da imamo odprte oči in roke za

potrebe drugih, da znamo deliti – dobrine in tudi svoje srce!

Sidharta, mladenič je bil brodnku hvaležen za to življenjsko modrost:

Za človeka je važno, da zna misliti, čakati in se postiti.

 

Binkoštna sreda, 11.06.2014

Želim Vam sončen dan – zunaj in v srcu!

Na letošnjo belo nedeljo – nedeljo Božjega usmiljenja – smo doživeli razglasitev dveh papežev za svetnike – papeža Janeza XXIII. in papeža Janeza Pavla II.

Oba sta v svojih nagovorih in življenjskih pričevanjih tolikokrat govorila o božjem usmiljenju.

Priklical si bom sam sebi in tudi Vam nekaj takih svetlih in toplih misli, ki naj ogrevajo naš včasih sivi vsakdan.

Janez Pavel II. je dejal: »Božje usmiljenje je najprepričljivši dokaz božje ljubezni do nas, ker nihče od nas ni tako dober kot so naša dobra dela in nihče in tako slab kot so naši grehi.«

Papež Janez XXIII. pa je zapisal v svojem dnevniku: »Verjetno ne pride toliko ljudi po poti svetosti k Bogu, kakor po poti spokorne ljubezni in po božjem usmiljenju. Tudi jaz upam dospeti po tej poti k usmiljenemu Bogu.«

Dodajam pa še ganljivo pričevanje arškega župnika Janeza Vianeja, ki je včasih presedel 16 ur v spovednici in ki je poznal slabosti in grehe ljudi.

Dejal je: »Lažje se je rešiti kakor pogubiti, ker tako veliko je božje usmiljenje!« In dalje: »Bog nas ljubi tudi v naših grehih, ker ne čaka samo na ljubezen čistih src, temveč še prej na vzdihe grešnih duš.«

Kdor prosi usmiljenja zase, naj bo usmiljen tudi z drugimi!

 

Binkoštni torek, 10.06.2014

Dobro jutro, drage poslušalke, dragi poslušalci!

»Največje razodetje je tišina«.

Verjetno to vsak doživlja, kadar se umakne za nekaj časa hrupu, poslu, vrvežu življenja; kadar se ozre v nebo in občuduje spreminjajoče se oblake ali kadar v mesečini strmi v obočeno nebo s tančico milijon žmigajočih zvezd.

Žvrgolenje ptic ga pri tem ne moti, ker ga doživlja kot pomirajoče harmonijo stvarstva.

Sredi narave se človek zave, da je sam del te čudovite simfonije neizčrpljive lepote.

Oton Župančič svoje hrepenenje po tišini izraža s temi besedami:

»Meni je treba velike samote/tišine skloniti se moram čez skrajni rob, kjer ni več vzrokov, kjer ni več podob, zapreti oči in razprostreti roke.«

V samoti in tišini se človek lahko sreča tudi s samim seboj!

V tišini – zunanji in notranji – se umirjajo valovi našega včasih razburkanega življenja.

V tišini srca lahko premislimo svoje odnose do drugih – do moža, žene, do otrok, staršev, prijateljev, sodelavk in sodelavcev.

V tišini lažje gledamo v pomirjene vode naših življenjskih rek.

V tišini jasneje prisluhnemo glasu svoje vesti.

V tišini se porajajo najsvetlejše misli

in v tišini se vžiga ljubezen do Boga.

Največje razodetje je tišina!

 

Binkoštni ponedeljek, 09.06.2014

Z binkoštnim pozdravom!

Pred kratkim sem slišal zanimivo pripombo glede sv. birme.

Vprašanje se je glasilo: Kako se pozna, da je bila birma v fari?

Odgovor: Da je sedaj več mopedov na vasi.

Drugi bi mogoče ugotovil, da so dobili birmanci/birmanke najnovejše računalnike, laptope, i-fone.

Župniki pa tožijo, da se večina mladih z zakramentom birme poslovijo od Cerkve, od nedeljskega bogoslužja in da le redki združujejo svoje mladostne načrte, svoja šolanja, izobrazbo, šport in druge interese z osebno vero ali z aktivnim sodelovanjem v fari.

Vzrokov je verjetno več in največkrat niso krivi mladi sami, temveč odrasli, tudi starši ter okolje z različnimi vplivi.

A tarnanje nič ne pomaga.

Pomagajo le zgledi, vzori in dobre spodbude! –

Pri pogovoru o teh dejstvih v naši družbi in Cerkvi mi je lani pri duhovnih vajah za može nek udeleženec z vidnim in srečnim zadovoljstvom pripovedoval, ja je trem birmancem boter. Šteje si v čast, da ga  mladi sorodniki prosijo za botrstvo.

A on nobenemu ni kupil kolesa ali računalnika ali kaj podobnega, temveč se je zmenil z njimi, da bi rad vsako leto šel z njimi na romarski izlet k različnim ciljem v Sloveniji in tudi na Koroškem!

Ko so bili večji, jih je povabil za nekaj dni celo v Assisi in Rim.

Zelo rad jim je vsakokrat pripravil pester program in tako so bili doraščajoči mladostniki zelo zadovoljni.

Mož je še s solznimi očmi povedal, da so se na ta način spletla čudovita duhovna prijateljstva. Tako je bil dvema birmancema pozneje tudi še poročna priča.

Birmske botre in botri naj bi bili zaupni duhovni spremljevalci mladih.

Bolj ko darila, ki jih kupimo za denar, mladi hrepenijo po darovih srca!

Le zgledi vlečejo!

 

Binkoštna nedelja, 08.06.2014 

Dragi binkoštni kristjani!

Z navdušenjem smo prepevali naše lepe velikonočne pesmi v zborih ali pri ljudskem petju.

Velikonočna sveča na častnem mestu pred oltarjem nas je nagovarjala, da je Vstali Gospod med nami!

V osebni molitvi in premišljevanju ali pri prazničnem nedeljskem bogoslužju smo krepili svojo vero v Boga, ki s prizanezljivo ljubeznijo spremlja naše dni in noči.

Binkošti pa so višek tega praznovanja, ker se spominjamo prvega binkoštnega dogodka in rojstva Kristusovo Cerkve.

Napovedani in obljubljeni Sveti Duh – tretja božja oseba – se je razodel prestrašenim in malodušnim apostolom in vžgal v njih ogenj navdušenja, poguma in nalezljive srčnosti, da so najprej v Jeruzalemu, v Judeji in nato v drugih krajih oznanjali Kristusa – križanega in vstalega Gospoda – oznanjali, da se Božje kraljestvo miru in ljubezni naseljuje v srcih ljudi, ki verujejo v Kristusa in v Boga, ki je Oče vseh ljudi, vsega človeštva.

Prve binkošti so overtura tiste čudovite simfonije, ki opeva in razodeva dramo in hvalospev Božje ljubezni ter intonacija tiste mogočne Aleluje, ki jo bodo od koncu časov peli vsi narodi sveta, kot večno hvalo in zahvalo, kako nas Bog – brez izjeme – ljubi, tebe in mene!

Zato zaupno prosimo: Pridi Sv. Duh, in vžgi v nas že sedaj ogenj svoje Ljubezni!