Nedelja, 6. julij

Vsaka nedelja je mala Velika noč. Toda ta zgodba o vstajenju Jezusa, se ni začela leta 313, ko je Konstantin napisal milanski edikt, ampak ko je Marija Magdalena navsezgodaj, šla h grobu, katerega kamen je bil odvaljen. Tukaj se je začela drama vstajenja. O Jezusovem koncu na križu ni bilo dvoma – tam je vse jasno, a prazen grob je za Marijo nov izziv. Tudi Peter in Janez se očitno nista popolnoma predala malodušju in žalosti ob izgubi prijatelja, na katerega sta stavila svoje življenje. V njima je pod pepelom poraza še tlel ogenj, da Kristus s smrtjo ni izgubil še vseh moči. Zato je pomenljiv podatek, da se ob Marijini novici nista obirala in malodušno odpravila pogledat grob.

Njihov Gospod je že vstal. Ljubezen vstalega do človeka ostaja nespremenjena. Tudi Lazarja, ko ga Jezus pokliče iz groba vstane in ga rešijo povojev. Jezusa je nekdo »razvezal« že v grobu. S tem znamenjem pripravlja učenca za vero v Njegovo vstajenje.

Je pa tako, da v resnici On išče nas, ki smo mnogokrat poskriti v naših grobovih, varnih zavetjih, kjer včasih menimo, da si življenje dajemo iz svoje moči. Danes želi Jezus nas potrditi v veri, da bomo mi priče, da le vera vanj, v njegovo besedo, odpira pot v življenje. On nas je zapisal v dlani svoje roke in to za vedno.

Eine wichtige Botschaft des christlichen Glaubens dürfen wir mit auf unseren Weg nehmen: "Ich habe dich beim Namen gerufen. Du gehörst mir". Und das über den Tod hinaus!
Ich wünsche ihnen, dass diese Botschaft Sie begleiten möge!
Ich wünsche ihnen dieses Geschenk des Glaubens.

Naj nas nedeljsko srečanje z Njim opogumi, da bomo, tam kjer je naš misijon, pričevali o veseli novici, da živi.

 

Ponedeljek, 7. julij

"Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte," Jezus (Mt 6, 31).

Smo v času počitnic in dopustov. Prepričan sem, da mnogi med nami si tako težko vzamemo prosti čas. Vsi pa dobro vemo, da počitek vpliva na naše razpoloženje, zdravje in ne nazadnje tudi na obveznosti.

Večina izmed nas je bolj nagnjena, da radi delamo preko meja in se ustavimo, ko zbolimo. Delo in počitek sta med seboj povezana. Če bi želeli biti skozi leto v ravnotežju svojih moči, bi se morali vsaj en dan odpočiti. Zato nam že stara zaveza predlaga da si sedmi dan v tednu vzamemo čas zase, za Boga in domače.

Pretirano delo je beg, beg pred občutki tesnobe in krivde. Vse te občutke, pa tudi utrujenost, pravi znani benediktinski menih Anzelm Grün moramo vzeti zares, priti z njimi v stik. Tako, kot imamo spoštovanje do dela, bi morali imeti spoštovanje do svojih zmogljivosti.

Počitnice, dopusti so čas, ko se umaknemo v samoto, ki nas notranje okrepi in utrdi. Tudi duša je potrebuje duhovne hrane. V stisku z naravo odkrivam sledove Boga, Stvarnika. V svoji notranjosti pa se soočim s stvarmi, ki me napolnjujejo. Če želimo spoznati, katere želje, hrepenenja, pričakovanja, strahovi se skrivajo v nas, potem moramo nujno iti na samoten kraj. Ko se soočimo z vsem, kar je prišlo v tišini na površje, prepoznamo v tem sebe in svojega Boga.

Vsem Vam želim prijetne počitnice.

 

Torek, 8. julij

Bil sem v domu za duševno in telesno prizadete pri Gospe Sveti. Tu živijo mladi, starejši, ki so malo drugačni od nas. Otroci, mladi, starejši s posebnimi potrebami. Ob njih spoznavam, da so v svojem svetu srečni. Ob sebi imajo s. Moniko, Zalko, negovalce in negovalke, ki jih sprejemajo in imajo radi.

Ker je Bog ljubezen, je tudi v krščanski skupnosti vsakdo sprejet, reven, bogat, domačin, tujec, zdrav, bolan ali človek s posebnimi potrebami.

» Žan Vanje, pravi: Osebe s posebnimi potrebami imajo pravico, da so ljubljene, sprejete, spoštovani in imajo pomoč na človeškem in duhovnem področju!“

Osebe s posebnimi potrebami pa potrebujejo prijatelje. Da jih spremljajo na poti življenja, njih in njihove družine. Potrebujejo jih, da jih duhovno in versko vodijo, pripravljajo na zakramente, jim pripravijo bogoslužje, praznovanja.

Ob njih spoznavam, da izpolnitev našega življenja je zelo odvisna od našega sprejemanja oseb z posebnimi potrebami. In če pozabimo na Božjo navzočnost v njih in v nas, takrat začnemo trpeti. Božji načrt pa je v tem, da smo vsi srečni. Ob teh mojih bratih in sestrah spoznavam, da lahko služim Njemu, ki je rekel: lačen, žejen prizadet, bolan sem bil in ste prišli k meni, ter mi podarili samega sebe.

 

Sreda, 9. julij

Čudovito je Troedinega Boga upodobil znameniti ruski ikonograf Andrej Rubljov leta 1425. Ob mizi sedijo tri osebe.

Marija je pri verouku ob gledanju Rubljeve ikone rekla, kako lepo bi bilo biti z njimi tremi za isto mizo. Skupnost treh oseb, ki jo je Rubljev tako nazorno naslikal, se ne želi zapirati v svoj krog, ampak želi »za svojo mizo« povabiti vsakega izmed nas, da bi prisedli. Prav nas želi imeti ob sebi, se nas veseli in da bi sedli z Njim za mizo, zato je dal tudi svoje življenje, ker nas ima nadvse rad.

Ob vsem pa ne gre za naše prizadevanje, da bi bili Bogu s svojimi dejanji všeč. Bog nas ljubi že samo zato, ker smo, saj smo ustvarjeni po njegovi podobi, veselil se nas je že od pradavnine. Sedaj samo čaka, kako bomo odgovorili na to pobudo ljubezni. Ta skrivnost Boga, pušča v nas prostor za čaščenje in čudenje. V času dopustov in počitnic ga lahko odkrijemo v stvarstvu, v tišini gozda ali v tihoti duhovnih vaj.....

Lep dan Vam želim!

 

Četrtek, 10. julij

Tisti večer pod ekvatorjem bolje razumem prošnjo, da bi Jezusov Duh v nas vžgal ogenj svoje ljubezni, ki je razne narode različnih jezikov združil v skupnost. Mišljeni smo vsi mi tu zbrani: črni in beli, vsi iz plemen Umbundo, Bantu, mi Slovenci, Avstrijci, Italijani...

Povabljeni smo bili, da govorimo jezik ljubezni, ki ga razumejo vsi ljudje tega planeta. Skupina žena in mladih pri darovanju prinaša darove. Dekle prinaša v majhni posodi riž. Za vse tiste v župniji, ki so še bolj potrebni.

Po pridigi otroci in odrasli prejmejo zakrament krsta.... Takrat pa se šele začne. Ljudi vrže s sedežev, bobni, petje, ples daje ritem mladim afričanom.... in vsega tega ni konca... Ljudje so dali duška veselju, ki ga je začutiti v njihovih udih zaradi daru krsta, zaradi božjega otroštva, ker se je Bog naselil v njihovih srcih. 21 julija bomo pri njih novinarka Tanja, snemalcem Branko in še nekateri drugi. Naših darov, ki jim jih bom prinesel, so potrebni, še bolj pa je pomembna naša notranja drža povezanosti. In pri pomoči naj ne bi šlo le za trenutno pomoč, ampak za trajno notranjo povezanost z revnimi.

 

Petek, 11. julij

Anekdota pravi da je nek mož potožil papežu Frančišku, da ne more verovati: Frančišek mu pa takoj odvrne: Bodite povsem mirni, Bog veruje v vas. Uspeh naše krhke vere, se zdi da je v rokah samega Boga. Zanimivo, Bog se poniža in pride k vsakemu, in mi pravi: stojim pred vrati in trkam, če mi boš odprl, bi rad obedoval s teboj, če pa ne pa tudi prav. Ti lahko v življenju vedno računaš name!

Za to naše hrepenenje, pa je vedel tudi evangelist Janez. Zavedal se je, da je zadnji očividec Jezusa, zato zaključuje evangelij z besedami, da so besede zapisane zato da bi mi verovali, da je Jezus Božji sin in tako imeli življenje.

Če se nam že ne želi predstaviti tako, da bi videli njegovo obličje s telesnimi očmi, pa nam želi odpirati oči naših src, saj pravi Eksupery: Kdor hoče videti mora gledati s srcem... Z očmi srca lahko srečamo Jezusa v Njegovi besedi, pri sveti maši, v znamenjih, ki nam jih je pripravljen dajati vsak dan znova. Njegovih ran se lahko dotaknemo v vseh revnih in slabotnih, v vseh, ki so pomoči potrebni. Bodimo danes odprti za Njegov prihod.