Petek, 02.12.2016

"Ideja zatočišča se morda na prvi pogled zdi tuja, vendar smo vsi neke vrste begunci. Neprestano bežimo pred trpljenjem in iščemo zatočišče v stvareh, za katere verjamemo, da nam bodo prinesle srečo in varnost. A kolikokrat se izkaže, da zatočišče, v katerega smo se skrili, ni niti varno niti trajno. Najdemo ljubezen, a se ta čez čas spremeni v sovraštvo. Obogatimo, a ne moremo spati od skrbi. Četudi živimo v sreči vse svoje dni, na koncu umremo in izgubimo vse. /.../ Vse naše tegobe izvirajo iz drobnega nesporazuma med tem, kako stvari v resnici obstajajo in kako jih zaradi slabih navad dojemamo mi." (Trontelj, M., Belo jajce na Tibetu)

Kakšno pa je tvoje zatočišče?

Četrtek, 01.12.2016

KAJ JE SREČA? KAJ NAS OSREČUJE? KAJ NAM PREPREČUJE, DA BI BILI SREČNI? KAJ POTREBUJEMO, DA BI BILI SREČNI?

Odgovore na ta vprašanja ne bomo dobili v številnih instant priročnikih. Morda je pri piscu določenega priročnika sreča nekaj drugega, kot zame. Morda njegov recept za to, kako postati srečen, pri meni sploh ne bo deloval. Zakaj? Ker sem jaz unikat. Da ugotoviš, kaj te osrečuje, se je potrebno naučiti opazovati in poslušati sebe. Kaj me osrečuje? Je to noč, sveže jutro, prijazen šofer avtobusa, dolgčas, dobri pogovori, objemi, vonj po sveže pokošeni travi, nasmeh neznanca na ulici, sveža posteljnina, srčni glasbeniki …?

Hkrati ne smemo pozabiti, da je sreča trenutno čustvo. Je čustvo, povezano z željo. Pomembnejša kot je želja, intenzivnejše je naše doživljanje zadovoljstva in sreče, ko to željo uresničimo. Seveda moramo za to prehoditi določeno pot in s tem dopuščamo, da nam je na tej poti kdaj tudi neprijetno. 

Tone Pavček: Sreča

Sreča ni ne v glavi in ne v daljavi,

ne pod palcem skrit zaklad.

Sreča je, ko se delo dobro opravi.

In ko imaš nekoga rad.

Kaj pa je zate sreča? Kaj pa tebe osrečuje?

Sreda, 30.11.2016

Vsakemu izmed nas se zgodi, da kdaj skrenemo iz načrtovane poti, ker v naše življenje posežejo ljudje, stvari ali dogodki, ki obrnejo vse na glavo. Morda se nam v teh trenutkih zdi, da smo izgubili smisel in da bomo zaradi tega težko ponovno priplavali na površje. Pa vendar je to zgolj en vidik naše situacije ali določenega obdobja. Čas in potrpežljivost sta lahko tista, ki nam pomagata znova odskočiti iz dna, iz teme... nazaj v svetlobo, nazaj tja, kjer se vse zdi bolj smiselno. Tja, kjer živimo svoje življenje, ne življenje drugega.

„V vsakem od nas se skriva bojevnik luči, nekdo, ki zna prisluhniti tišini srca in prenesti poraz, ne da bi dopustil, da ga ta močno prizadene, ter ne izgubi upanja niti v trenutkih največje izmučenosti in obupa. Bojevniki luči ne izgubijo žara v svojih očeh. So na svetu, so del življenja drugih ljudi. Svojo pot so začeli brez sedelnih torb in sandalov. Pogosto so bojazljivi. Njihove odločitve niso vedno pravilne. Trpijo zaradi nepomembnih stvari, so ozkogledi in včasih se jim zdi, da se preprosto ne razvijajo. Pogosto se sami sebi ne zdijo vredni blagoslovov ali čudežev. Včasih niso prepričani, kaj sploh počnejo tu. Večkrat vso noč ne zatisnejo očesa in premišljujejo o tem, kako nesmiselna so njihova življenja. Prav zato so bojevniki luči. Ker delajo napake. Ker se sprašujejo, ker iščejo smisel – in ga bodo zagotovo našli.“ (Paulo Coelho)

Torek, 29.11.2016

Življenje je veliko več, kot se zavedamo. Vsega ne moremo imeti pod kontrolo in prav je tako. Nekaj čara in skrivnostnosti življenja si je potrebno dopuščati, sicer postane življenje preveč predvidljivo in zaradi tega manj vznemirljivo.

"Čez nekaj časa spoznaš rahlo razliko med držanjem za roke in oklepanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odpiranja in da družba ne pomeni varnosti. Spoznavati začenjaš, da poljubi niso pogodbe in darila niso obljube. Priznavati začenjaš svoje poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, s pokončno držo odraslega, ne s potrtostjo otroka. Naučiš se graditi vse svoje poti danes, ker so jutrišnja tla preveč negotova za načrtovanje. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto, da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože. In nauči se, da resnično lahko zdržiš, da si resnično močan in da si resnično vreden." (Tomaž Humar)

Ponedeljek, 28.11.2016

Kolikokrat se ob pogledu na ljudi, ki navzven izgledajo po nekih umetno zastavljenih družbenih merilih perfektno, mi počutimo šibkejše, slabše, neumne, manj sposobne, torej nasprotje tega, kar pravzaprav v resnici smo. Lahko si rečemo, da je vse zamujeno, da tako ali tako ne boš nikoli prilezel do Žja in da se počutiš čisto ok, če si nekje pri M-ju. Nezadovoljstvo, jeza, gnev, bes ... Lahko izvira tudi iz primerjanja z drugimi. Vse negativne misli, v katere se ulovimo zaradi primerjanja z drugimi nam otežkočajo, da bi se pametneje odločali, da bi naredili nekaj dobrega zase, nenazadnje, da bi rekli drugim ne in s tem sebi ja. Od našega pogleda na življenje je odvisno, ali bomo čepeli v vlogi žrtve ali bomo šli na lov za zakladom.

„Skratka, veliko je prostora za nekoristno, veliko možnosti za ovinkarjenje in odlašanje. A vedno, prav vedno, se moraš zopet srečati z resničnostjo bivanja in se za nekaj odločiti. A kaj, če se ta odločitev izkaže za napačno? Življenje te fajn udari po hrbtu, glavi ali srcu in ponudi še eno možnost - ne, še veliko možnosti, še cel ocean priložnosti. Od tebe, dragi prijatelj, pa je odvisno, če boš nehal udrihati po sebi in naredil kaj pametnega iz sebe” (Žiga Lovšin)

Nedelja, 27.11.2016

Počasi prehajamo v adventni čas. Čas, ko nas vsakodnevno opazovanje uličnih luči, pričakovanje snega, vonj po cimetu in kuhančku ter hitenje domov na toplo vedno znova opominja, da se je ne glede na naglico, ne glede na vse oglase, ki nas obkrožajo in vabijo k trošenju, potrebno ustaviti in premisliti, kaj sploh počnemo, kako zapolnjujemo svoje dneve, ki prehitro bežijo… Na vsake toliko je dobro prevetriti svojo garderobo misli, ljudi, ki nas obkrožajo, hrano, ki jo zaužijemo in vse, kar nas spravlja v slabo voljo, kar nam črpa energijo ter naredimo prostor za ljubezen do sebe in drugih. Bodimo kot drevesa v jeseni – odvržimo, pozabimo, pustimo za seboj tisto, kar nas ovira in po nepotrebnem obremenjuje ter ohranjajmo prostor za vitalne dele, ki nam bodo omogočali rast v prihodnje.

Rabindranath Tagore (Darovanjke)

"Čas, potreben za mojo pot, je dolg in cesta se vleče.

Ob prvem svitu sem se pripeljal s kočijo in se vozil skozi
puščave svetov in puščal svojo sled na mnogih zvezdah in
planetih.

Najdaljša je pot, ki te pripelje najbliže k sebi, 
in najtežja je vaja, ki rodi najpreprostejši napev.

Potnik mora potrkati na vsaka tuja vrata,
preden pride do svojih, in preromati moraš
vse zunanje svetove, da prideš nazadnje
do najgloblje kamrice.

Oči so mi blodile v dalj in šir, preden sem jih
zaprl in rekel: "Tukaj si!"

Vprašanje in krik: "O, kje?" se potopi v solze
tisočerih rek in preplavi svet s poroštvom:
"Sem!"