Petek, 14.6.2013

Dobro jutro
1. Krščanska meditacija je pot v globino človeka, kjer se sreča človek s samim seboj in z Bogom. To ni brskanje in vrtanje po podzavesti, kaj vse je ranjeno ali vzrok hudobije. To delajo psihologija, vzhodne in transcedentalne meditacije, reiki in šamanizem. Krščanska meditacija je stik z vrelcem čiste vode, ki prihaja od Kristusa. Ker On je zdravnik, on čisti srce. Meditacija ni iskanje vzrokov bolečin, temveč spoznanje Boga in njegove dobrote. Zato je velika razlika ali vem, kaj je kruh – ali pa ga zaužijem, je razlika ali dobim o človeku informacije, ali pa ga osebno srečam, ali vem iz veronauka, kdo je Bog – ali ga doživim. Kaj mi pomaga če točno vem, kako je sestavljen medikament, če ga ne jemljem. Če ga vzamem mi bo pomagal. Krščanska meditacija je izkustvo, kako dober in usmiljen je Gospod, ki je življenje in dobrota.
2. Zato bi vas vabim, da na kratko naredimo vajo, ki nas bo umirila, in pripravila na današnji dan. Svetujem, da se v miru usedete, da trikrat globoko zadihate, pri tem pa opazujte vaš dih, ki vam daje vsak trenutek življenje..
3. Sem veren. - Verujem, da eksistira vsevedni Bog. -  On je vse ustvaril, po njem vse živi. – Niti en list ne pade drevesa brez njegove vednosti. Tudi z moje glave ne pade las brez njegove vednosti. – On skrbi za rastline, za rože, za živali. On vodi orbitalno pot planetov, kroženje zemlje in zvezd. Ker  je on Bog, se ničesar ne zgodi brez njegovega vednosti.  -  Vse bo vodil k dobremu.
Bog  mora biti samo dober. V njem ni sence hudobije. On nikdar ne more želeti, da bi jaz trpel, ne na tem ne na onem svetu. – Trpel bom samo tedaj, če zavestno odklanjam njegovo roko in pomoč. – Dokler verujem, da je Bog dober, ne bom zgrešil cilj življenja. -  Moje mrmranje, moje samopomilovanje, moj protest, če ne gre po moji želji, če me zadene nezgoda ali če mi kaj spodleti, če se pregrešim, moji tihi očitki proti Bogu, če me je kdo razočaral, če me je kdo zapustil – vse to so simptomi, da ne zaupam Bogu. Ravno ta bolečina, ta križ me hoče voditi do večjega zaupanja. - Zato se odločim, da v veri sprejmem težavo, konflikt,  človeka, bolezen. Bog me bo vodil do zmage. - Ničesar slabega se mi ne more zgoditi. Navidezna izguba bo uspeh in bogastvo. Zato se mu za vse zahvalim: za dobro in slabo.-  Hvala za strah, za izgubo, za ločitev, za ljudi, ki so mi storili krivico, tudi za bolezen – Bog bo naredil iz tega blagoslov. Ti si pri meni in me boš varno vodil. Vem, da ničesar ne morem zgubiti, vse mi boš stokrat povrnil. - Hvala. Hvala Dobri Bog.

Četrtek, 13.6. 2013

1. Glavni namen cerkve je v tem, da odreši in ozdravi človeka. Odrešenje prihaja po Kristusovi krvi in vstajenju. Za zdravljenje pa poznamo trojno pot. Telo človeka zdravi predvsem medicina, ki se stalno razvija. Saj se odkrivajo vedno nove bolezni in razvijajo nove terapije. Za duševna obolenja  pa imamo psihiatre in psihologe, ki pomagajo človeku s pogovori, skupinskimi vajami pa tudi z medikamenti do zdravja. Znanost odkriva fizične in biološke, duševne in psihološke zakone. Če človek te zakonitosti upošteva, je to zanj dobro in zdravo. Če ne, utrpi škodo ali pa zboli. Kdor prehitro drvi, bo zdrsnil iz ceste. Kdor se napačno hrani, bo zbolel. Ta je zakon narave.
2. Imamo pa še tretjo pot zdravljenja – to zdravljenje duha, zdravljenje človeka  in njegove osebnosti. Če človek upošteva zakonitosti duha, se razvija v velikega človeka, v original. Če jih ne upošteva, lahko zboli na telesu ali duši ali izgubi svojo svobodo in dostojanstvo. V tem primeru lahko zdravniki ali psihiatri zdravijo človeka mesece in leta, pa ni znatnih uspehov, ker je človek v globini ranjen. Njegova oseba, njegovo dostojanstvo, njegova vest in svoboda, njegov duh, ki ga ima od Boga, ni mogoče zdraviti z medikamenti, temveč z zdravim duhom in odločitvijo za dobroto, za pravičnost, za lepoto in za življenje. Mislim, da še nikoli ni bilo na svetu toliko medikamentov, toliko zdravniškega osebja, toliko psihofarmacevtov in terapevtov, pa vendar so uspehi procentovalno prav nizki, predvsem pri tako znanih kroničnih in neozdravljivih bolezni. Zavedam se, koliko dobrega opravljajo zdravniki, znanstveniki, terapevti. Sam sem že doživel blagoslov te vede in znanja. Je pa za me tudi dejstvo, da se preveč vrtijo v istem krogu, da premalo ali sploh ne upoštevajo duhovne dimenzije človeškega zdravja. So tudi izjeme med zdravniki in psihologi, ki se zavedajo, da je človek več kot narava, čustva ali nagoni. Vem za primere, ko so ljudje tudi telesno ozdraveli, potem, ko so sebi ali drugim mogli odpustiti. Tudi občutek krivde ali manjvrednosti ustvarja v človeku raka. Terapevti in zdravniki se trudijo, da bi se človek v svoji koži dobro počutil. Oni ne vprašajo pacienta ali se trudi za moralno življenje, ali je pošten in odkrit, ali je pravičen, ali sovraži, ali živi v razprtijah in jezi? To pa so mnogokrat korenine duševnih in telesnih bolezni. Zato je brez velike koristi, če ozdravljajo simptome namesto korenin.
3. Kdor pa upošteva zakone duha je kreativen, se osvobodi mamil in alkohola, ljubezen do zakonca zaživi na novo, sposoben je priznati svojo slabost ali greh, spoštuje rojeno in nerojeno - bolno in prizadeto življenje, zna odpuščati, se zaveda svoje veličine in dostojanstva, ima pozitiven pogled na človeka in bodočnost. On zavestno goji skupnost. Duh je največja moč v človeku, saj je božji dar, po katerem zaživi.

Sreda,  12.6. 2013

Dobro jutro.
1. Namen cerkve je posredovati Boga vsemu svetu. Zato poznamo dvojno službo. Službo duhovnika in službo laikov. Kot prvo velja: Pred Bogom smo laiki in duhovniki, papež in škofje - vsi enaki, vsi imamo enako dostojanstvo, vsi smo božji otroci. Največji dan papeža ni njegova dan izvolitve, največji dan škofa ali duhovnika ni dan njihovega posvečenja, temveč dan krsta. S posvečenjem nisem postal bolj svet duhovnik, morda celo bolj dolgočasen, dedič nebes sem postal s krstom. Nihče nima zaradi zveličanja privilegijev ali boljših pogojev, naj bo laik, škof ali duhovnik. Vsak se mora po svoje truditi, vsak mora moliti, mora k spovedi, mora odpuščati in se žrtvovati, če želi napredovati v veri, v dobroti, v usmiljenju, v svetosti. V tem smo vsi enaki, vsak ima iste možnosti, isto dostojanstvo. Ko je vprašal učenec rabija po meditaciji: »Kaj naj storim, da bom napredoval v svetosti?« mu je ta kratko odgovoril: »Bolj mirno zapiraj vrata.« Svetost je zelo človeška, praktična. Smo enaki po dostojanstvu, nismo pa enaki po službi.
2. Jezus je izbral dvanajst apostolov in ti predstavljajo duhovniško službo, za to so  posvečeni. Njih služba in oblast je v tem, da odgovorno vodijo cerkev  in vernikom delijo zakramente. Zato je duhovnik dolžan, da vodi svoje ovce na dobro duhovno pašo. Sam mora živeti v globoki povezavi s Kristusom, da jim ima kaj ponuditi. Če laiki ne dobijo dobre hrane duhovnosti, odgovarja za to duhovnik. Če duhovnika zanima samo šport, kultura, politika, družabnost, luksus in udobno življenje– čemu je duhovnik? To lahko dela vsak uradnik. Duhovnik mora ljubiti svoje farane, zato jih sme voditi pa tudi svariti.
3. Jezus pa je izbral še dvainsedemdeset drugih učencev. Ti pa predstavljajo laike. Njihova služba in poslanstvo pa je v tem, da oznanjajo predvsem v svetu.
S tem, da opravljajo v cerkvi službo pevca, lektorja, mežnarja ali cehmoštra, še niso dobri kristjani, temveč s tem, kako ravnajo doma z otroci, s partnerjem in starši, kako govorijo o sosedih, kolegih in politikih. Lastni dom v prvi vrsti kraj pridige laika in ne prižnica. Janez Pavel II. je lepo povedal: »Laiki imajo svoje korenine v cerkvi, sadove pa v svetu. Kleriki pa imajo svoje korenine v cerkvi in sadove v svojih apostolih.« Ne more duhovnik voditi in oblikovati 3000 faranov, lahko pa spremlja svojo čredo. Tudi sedanji papež je povedal, da je to narobe, če hočemo iz laikov narediti klerike in iz duhovnikov laike. Eni kot drugi smo v službi Kristusa. Duhovnik predstavlja glavo, laiki pa so udje Kristusa. Oni so roke, noge, pljuča in srce Kristusove cerkve.

Torek, 11.6.2013

1. Včeraj sem vam govoril o biseru cerkve, ki je v Bogu samem. Danes pa vam bi rad prikazal namen in božji načrt te cerkve. Od vsega začetka je Bog želel vez in zavezo s človekom. Potem, ko je Adam ta odnos z grehom pretrgal, je njegov sin Abel prvi daroval prvine Bogu v zahvalo. Prav tako je Noe po vesoljnem potopu sklenil z Bogom zavezo. Tudi Abraham se je zavezal s pogodbo za ves njegov rod, kateremu je postal praoče. Na poseben način je sklenil tudi Mojzes in vsi Hebrejci pod goro Sinai zavezo z Jahvetom. Navsezadnje pa je sklenil to večno zavezo Jezus sam: najprej z Izraelom in potem z vsem človeštvom.
2. Naloga Izraela pa bi bila, da bi Jezusovo delo nadaljeval med vsemi narodi. Ker pa so Jezusa zavrgli in tega poslanstva niso spoznali, je Bog sam poslal apostole oznanjat evangelij po vsem svetu in ozdravljat ljudi. Iz tega se je razvila katoliška cerkev in njeno sporočilo. A prvotno je bil za to delo izbran Izrael. Naša cerkev torej nadomešča to delo, dokler ne bo zopet Izrael prevzel to odgovornost. In danes živimo v času, ko Židje vedno bolj odkrivajo Jezusa kot svojega rojaka, preroka in odrešenika. Imenujejo se mesijanski Židje. Oni verujejo v Kristusa, ki je sin njihovega Boga in je odrešenik vsega človeštva. Oni priznavajo Svetega Duha in zakramente krsta, birme in evharistije. Zato obhajajo sveto mašo po prvotnem obredu judovske pashe.
3. Namen te zaveze in izvolitve je v tem, da hoče Bog ranjeni in izgubljeni svet odrešiti, a ne brez sodelovanja človeka. Lahko si to sledeče predstavljamo: Na eni strani stoji Bog, na drugi strani pa čaka Bogu odtujeni svet. Vmes pa stoji Kristus in njegova cerkev, oziroma pravi Izrael. Kar Bog daje svetu, daje po cerkvi. Zato cerkev ne more ničesar dajati, če ni tesno povezana s Kristusom. Ljudje pa ne morejo ničesar sprejeti, če se kristjani zapirajo in ne iščejo ljudi v svetu. Zato pozna cerkev dvojno službo, ker diha z dvojnimi pljuči. Duhovniki naj oznanjamo laikom v cerkvi z besedo in zgledom, laiki pa naj oznanjajo ljudem v svetu. Pastir namreč ne rodi jagnjeta, ampak ovce. Pastir skrbi za pašo  in brani ovce pred volkovi. To se pravi: Duhovniki moramo voditi sodelavce v svet duhovnega življenja, sodelavci in farani pa naj na svojem prostoru privabijo ljudi v skupnost cerkve in v versko prakso.
Bog vas blagoslovi pri tem poslanstvu.

Ponedeljek, 10.6.2013

V tem tednu vam bi rad govoril in pričal o veličini cerkve, o različnem poslanstvu duhovnikov in lajkov, o ljubezni do konkretne cerkve, o hierarhiji in o privilegiju, da smem živeti v katoliški cerkvi.
Veličina cerkve.
1. Razumevanje je sposobnost, ki jo ima človek, da zna razločevati med bistvenim in postranskim, med dobrim in slabim, med resnico in prevaro, med umetnino in kičem. To je človek, ki zna izmed slabih sadežev izbrati dobre. Mnogokrat se je zgodilo, da so ljudje pri pospravi podstrešja odstranili umetnine zapiske in knjige, velike vrednosti, ker niso poznali njih vrednost. Kolikokrat ljudje niso prepoznali čudovitih osebnosti, genijalnih umetnikov, ker so se drugače obnašali ali oblačili. Kolikokrat odklanjamo druge ljudi, ker so dosledni ali imajo preveč odkrit način komunikacije, v bistvu pa so to čudoviti ljudje.
2. Podobno ravnajo ljudje s cerkvijo. Poznam ljudi, ki ne prestopijo praga cerkve, ker jih je duhovnik v pridigi žalil, ali pa jim pri obredu jezikovno ni ustregel. Drugi se spotikajo nad verniki in njihovimi slabostmi, in jih zato ni blizu. Spet drugi so brali zgodovino papežev in cerkve, povišali so cerkveni davek in zato so izstopili. Enim so pesmi predolgočasne, drugim spet premoderne, ene motijo v cerkvi otroci, drugi pa se spotikajo, da so tam samo stari ljudje. Mnogi so zapustili cerkev zaradi bolečih skandalov, spet drugi pa zato, ker se cerkev vmešava v politiko. Mnogokrat so malenkosti, ki so vzrok odtujitve ali celo nasprotovanja. Tem ljudem se ni posrečilo, da bi prodrli do jedra cerkve.
3. Veličina cerkve ni v vrednosti človeka, temveč v vrednosti Boga, ki je v njej. V cerkvi je evangelij, božja beseda, v njej je Kristus, ki odpušča, v cerkvi so zakramenti, je Sveti Duh, ki ljudi spreminja in krepča, v cerkvi postanemo božji otroci in dobimo zavest, da smo dediči božjega kraljestva. Lepota cerkve ne pride po človeku, ne po njeni zunanjosti, ne po instituciji ali zgodovini, temveč po Bogu samem. Cerkev je namreč hkrati sveta in grešna. Sveta po Kristusu, grešna po človeku. Zato je treba stalno spreobrnjenje. Ko je angleški reporter vprašal mater Terezo, kaj se mora v cerkvi spremeniti, da bo bolj sodobna, je ona kratko odgovorila:« Vi in jaz.« In ker Bog človeka spreminja, je cerkev tudi sveta. To potrjujejo nešteti svetniki. Cerkev je Kristusovo telo. V tem leži njena veličina, lepota, moč in nepremagljivost. Vabim vas, da skušate prodreti skozi to preveč človeško cerkev k Bogu samem, in iz tega boste dobivali  veliko moč za osebno delo in življenje.

Nedelja, 9.6.2013

V letošnjem letu je imela smrt v naši fari bogato žetev. Že sedaj imamo skoraj isto število rajnih kot lani v celem letu. Med temi mrtvimi sta dva prav mlada moža, eden, ki je obupal in sam končal svoje življenje, drugi pa se je ponesrečil z motornim vozilom na cesti. Ob tako tragičnih slučajih začuti človek svojo nemoč napram smrti, doživlja jezo in žalost, išče krivdo in odgovore, kako in zakaj  se je to moglo zgoditi ravno nam, ravno meni?  In nihče ti ne more dati odgovora, ne znanstvenik, ne zdravnik, ne religija. Človek onemi in s težkim srcem spremlja prizadete. Iz srca pa se dviga prošnja: Gospod pomagaj ljudem v tej bolečini. Lahko si predstavljam, da je prav tako žalovala in tarnala mati in vdova današnjega evangelija, ko je šla za krsto svojega edinega sina. Jezus ustavi sprevod in iz sočutja do matere obudi sina iz smrti in ji ga vrne živega. Začudenje in hvaležnost prevzame mater in vse žalujoče.
Tudi jaz sem že stal s solzami v očeh ob krsti babice, brata, sestre, očeta in matere in mnogih ljudi, ki so mi veliko pomenili. Sam sem bil že blizu smrti, da sem prosil Boga za pomoč. Tudi jaz nisem dobil nobenega odgovora, vse do takrat, ko sem rekel Bogu, da sem pripravljen zapustiti ta svet. Nisem se predal bolezni, tudi ne smrti – ampak Kristusu: Naj On razpolaga nad menoj. In od tedaj se je začelo v meni nekaj spreminjati. Zavedal sem se, da sem v božjih rokah, in da se mi ničesar ne more zgoditi, kar bi za mene ne bilo dobro, tudi, če je to boleče ali težko. Vedno bolj sem razumel Jezusove besede: Kdor hoče na tem svetu svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor ga izgubi zaradi mene ga bo rešil.« To pomeni, da človek na zemlji nikdar ni varen, pa naj se še tako trudi, naj še tako zdravo živi, naj z visokimi vsotami zavaruje sebe in imetje. Vedno bo ostal dvom in strah. Jezus je s tem povedal: Umri temu svetu, da boš živel – predaj se Bogu, pa boš varen že na tem svetu. Tvoje zaupanje je tvoje življenje.