Petek, 22.08.2014

Evangelij je kot ogledalo, v katerega pogledamo in se ob njem vprašamo : Kako ravnamo z ljudmi? Kakšen način komuniciranja imamo med seboj v družini, v župniji, na vasi, na delovnem mestu, pri druženjih, zabavi in raznih srečanjih ter sestankih? Kako ravnamo, če nekdo izmed nas krene na slaba pota? Resnična zgodba govori o nekem škofu, ki je redno obiskoval kraje, vasi in župnije in se tudi neuradno ustavil pri ljudeh, ne samo pri vizitacijah. Neki dan je tako obiskal neko gorsko vas, v kateri so bili ljudje zelo razburjeni zaradi redovnika, ki je živel na hribu skupaj z neko žensko. Ta redovnik je bil že dalj časa na slabem glasu. Zato so ljudje navalili na škofa z zahtevo: »Zdaj ste Vi tu, da posežete vmes in naredite temu početju konec!« Stari škof se je podal na hrib in prebivalci vasi so mu sledili. Ko je redovnik videl skozi okno ljudi, ga je zajela panika in je žensko skril v sod. Škof je prvi stopil v hišo in v trenutku uvidel situacijo. Vsedel se je na sod in poklical ljudi ter jim naročil: »Sedaj preiščite stanovanje in najdite žensko.« Ko ženske niso našli, jim je škof ukazal: »Sedaj pokleknite in prosite Boga za odpuščanje, ker ste o redovniku slabo govorili, ga obrekovali in opravljali.« Ko so ljudje odšli, je škof prijel redovnika za roko in mu sobratsko rekel: »Brat, pazi nase.« Kako dobrohotno je bilo ravnanje starega škofa. Z grešnikom se ni srečal kot nadrejeni, ki bi mu pokazal svojo moč in mu grozil, temveč ga je pred maščevalno množico zaščitil in mu omogočil, da sta se lahko pogovorila kot brata. Obvaroval ga je pred drugimi, toda njegovo grešnost je vzel resno. Jasno mu je pokazal, da je v nevarnosti, da bo izgubil svojo dušo. Skratka, vedenje škofa je bilo evangelijsko. Jezus ne želi, da bi se kdo pogubil; gre mu za vsakega človeka. Tako je tudi škofu bil pomemben redovni brat. Hotel ga je pridobiti nazaj na pravo pot, da bi lahko znova začel.

 

Četrtek, 21.08.2014

V evangeliju najdemo tudi zelo resne in trde besede, ki se nam zdijo na prvi pogled nesprejemljive kot »Kdor bo svoje življenje zaradi mene izgubil, ga bo našel«. Človek je lahko v svojem življenju soočen z zelo težkimi odločitvami, ko gre za biti ali ne biti; za življenje ali smrt. Tako se je, v času Stalinovega režima, v nekem političnem zaporu blizu Moskve zgodilo, da so zaprli tudi nekega zapornika z imenom Ivan. Bil je učenjak na področju fizike in optike. Ko je prišel v zapor, je bil zelo prijazno sprejet. Takoj je začutil, da vodstvo zapora od njega nekaj pričakuje. Bil je namreč premeščen iz drugega zapora, kjer je bil zaprt že 17 let. Nekega dne so ga dejansko vprašali, če želi biti kmalu izpuščen. »Kaj moram za to storiti?« je vprašal. Dejali so mu: »Prevzel boš pomembno nalogo. Če jo izpolniš, boš čez 6 tednov prost.« »Kakšna je ta naloga?« je vprašal Ivan. »Izboljšati moraš kamero, da bo snemala tudi v temi. Potem bomo to kamero vgradili v vrata.« Ivan je nekaj časa molčal. Spoznal je njihovo zvitost in zahrbtne namene. Čakali so na njegov odgovor. Vedel je, da vodstvo zapora nima nobenega drugega strokovnjaka za ta načrt. Na začetku je njegove misli obvladovala želja po svobodi. To bi bila prava rešitev in tudi odgovor na molitve njegove žene Nataše, ki je že 17 let čakala nanj. V duhu je videl njen izčrpan in jokajoč obraz. Čez nekaj časa je vprašal, ali je možno, da bi še naprej delal to kar je do sedaj. »Torej ne sprejmeš našega predloga, da bi hitro prišel na svobodo?« so mu rekli. »Tega ne morem. Ne morem prevzeti odgovornosti, da bodo ljudje samo zaradi tega, ker drugače mislijo ali govorijo, poslani v zapor in jih bodo kamere vedno nadzorovale. To je moja dokončna odločitev.« Dobro je vedel, kakšne bodo posledice. Nekaj dni pozneje je bil prestavljen na prisilno delo v rudnik bakra v Sibirijo. Tam je nanj, poleg drugega prikrajšanja, lakote, zmrzovanja in osamelosti, na koncu čakala samo še smrt. Toda vedel je, da je ravnal prav, po svoji vesti. Ali ni bil to velik mož, svetnik? Mnogi, najbrž tudi mi, bi se v njegovi situaciji odločili drugače. Jezus pa pravi: »Kdor bo svoje življenje zaradi mene izgubil, ga bo našel!«

 

Sreda, 20.08.2014

Polovica poletja je za nami in več kot polovica počitnic. Številni ste se že vrnili z dopusta ali počitnic. Dnevi spet postajajo krajši. Stvarstvo pozna svoj ritem: čas rasti, zorenja, čas obilja sadov, in končno tudi čas odmiranja. In spomladi se narava spet prebudi. To je prispodoba našega zemeljskega bivanja. Zato se smemo vprašati, kaj raste na polju našega življenja? Kakšni so sadovi? Ali rastemo samo po letih in starosti ali pa tudi po veri, upanju in ljubezni? Kaj nam pravzaprav pomeni krščanstvo v katerem smo bili vzgojeni? Kaj nam pomeni Jezus? Med mojim znancem, ki se je pred nadavnim spreobrnil k veri v Kristusa in njegovim neverujočim prijateljem, ki se mu je pogosto posmehoval, kako da more biti tako naiven, je potekal tak pogovor: » Kako to, slišal sem, da si začel verovati v Kristusa? Kaj te je piknilo, da si se spreobrnil? Torej veruješ?« »Da.« »Potem pa gotovo veliko veš o Kristusu. Povej mi, v kateri deželi se je rodil?« »Ne vem.« »Koliko je bil star, ko je umrl?« »Ne vem« je bil ponovno njegov odgovor. »Koliko pridig je imel?« »Ne vem.« Nato pa je ta, ki se je posmehoval dejal: »Presneto malo veš za človeka, ki se je spreobrnil in ki trdi, da je začel verovati v Kristusa?« »Prav imaš. Sram me je, ker tako malo vem o njem. Vem pa tole: pred tremi leti sem bil pijanec, bil sem v dolgovih, družina je razpadla, žena in otroci so se vsak večer bali mojega prihoda domov. Zdaj pa sem opustil pijačo, ne lumpam več, rešili smo se dolgov, naš dom je zdaj srečen in otroci in žena vsak večer željni pričakujejo, da se vrnem domov. Vse to je zame storil Jezus, On mi je dal moč za spreobrnenje! To vem o Njem. To mi zaenkrat zadostuje, ostalo pa bo prišlo pomalem.« Resnično vedeti, to pomeni, spremeniti se zaradi tega, kar vemo!

 

Torek 19.08.2014

Nemški pesnik Rainer Maria Rilke je priživel nekaj časa v Parizu, kjer je vsak dan šel na sprehod z mlado francosko prijateljico. Pot ju je vodila mimo stare žene, ki je ob mostu čez reko Seno mimoidoče prosila za miloščino. Stara gospa je nemo sedela in sprejemala miloščino mimoidočih, ne da bi pri tem pokazala trohico hvaležnosti ljudem, ki so ji kaj darovali. Pesnikova prijateljica je vzela iz svoje torbice kovanec in ji ga dala ter se pri tem čudila, da njen prijatelj, pesnik Rainer, ni ničesar podaril ubogi ženski. Ko sta šla naprej, ga je zelo previdno vprašala, kako to da ni ničesar podaril ubogi ženski. Pesnik ji je odgovoril: »Potrebno je kaj darovati njenemu srcu in ne samo njeni roki.«

Naslednji dan je Rilke prišel z vrtnico v roki. Mlada Francozinja se je razveselila v upanju, da bo od pesnika dobila to vrtnico. Toda Rainer je vrtnico položil v roke stare žene, ki je sedela ob mostu. Tisti trenutek se je zgodilo nekaj posebnega in nepričakovanega. Ženska je vstala, prijela pesnika za roko in mu jo poljubila. Nato pa vzela vrtnico in šla od tam. Ves teden ženske ni bilo na njenem običajnem mestu. Potem pa se je spet pojavila, ob mostu, kjer je vedno prosila za miloščino in bila, kot navadno, zopet nema, skorajda nehvaležna, kot da bi bila brez vsakega življenja. Prijateljica je tedaj pesnika vprašala: »Zakaj ni bilo videti stare gospe ves teden? Od česa je ves teden preživela?« In Rilke ji je odgovoril: »Od vrtnice.« Pesnik Rilke je v zgodbi pokazal, kako prefinjen čut je imel za soljudi. Stara žena ob mostu ni pričalovala le denarja in hrane, temveč veliko bolj srce, ljubezen in razumevanje. In to ji je pesnik simbolično podaril s svojo vrtnico. Posnemajmo ga.

 

Ponedeljek, 18.08.2014

Presenetljivo je, kaj vse so zmožni storiti ljudje, če so prežeti in spodbujeni z ljubeznijo. Najlepši primer brezpogojne ljubezni je materina ljubezen. Že včeraj sem govoril od primeru eskimske matere, ki je z neverjetno žrtvijo rešila življenje sebi in sinu v skoraj brezizhodnem položaju. Borila sta se sredi večnega ledu Antarktike. Za dobrobit svojega otroka je pripravljena mati veliko stvari vzdržati, pretrpeti in se žrtvovati do konca. Neki zaporniški duhovnik je pripovedoval, da v vseh letih svojega službovanja skoraj ni srečal zapornikov, ki se ne bi razumeli s svojo materjo. Matere so jih redno in skrbno obiskovale. Svojih sinov skoraj nikoli niso pustile na cedilu. Tako je vsak dan srečaval matere v zaporih, ki so prišle obiskovat in tolažit svoje sinove. Skrajda nikoli pa ni srečal očetov med obiskovalci v zaporu. Matere so že doma nosile največja bremena pa tudi veliko problemov v svojih družinah. Nekatere so celo ostale čisto same, brez opore, brez zaščite ali celo dohodkov. V lastni družini so jim rekli, naj pustijo sina, ki je zašel na kriva pota in se izgubil, da naj ga ne obiskujejo več. Toda svojemu otroku se niso mogle odpovedati. Neverjetna je bila njihova podpora sinovom. Čeprav so same mnogo pretrpele ob spoznanju, da so otroci zašli na stranpota, v težave in celo v kriminalna dejanja, jih niso zavrgle. Vrh vsega pa še grdo govorjenje, obrekovanje, opravljanje in sumničenja pri sosedih, na vasi in morda celo pri sorodnikih in znancih. Ko gre za otroka, je ravno mati pripravljena na največje žrtve, ki jih človeško gledano težko razumemo, a so izraz največje ljubezni - kot nam jo predočuje Jezus.

 

Nedelja, 17.08.2014

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci!

Bilo je pred leti, v času izjemno mrzle zime na Antartiki. Daleč naokrog samo led in sneg, temperature od -50 do -70 stopinj. Skoraj vsi prebivalci neke vasi so zaradi ekstremno nizkih temperatur zmrzovali in naposled umrli. Preživala sta le dva eskima. Bila sta mati in njen majhen otrok. Mati je obupno iskala hrano za preživetje. Sredi večnega ledu je naposled našla topel vrelec in majhno odprtino v morje. Mislila si je, da bosta s sinom tu lahko preživela, toda kako ujeti ribe, da bi preživela. Med iskanjem je našla majhen trnek za lovljenje rib. Imela je pripomoček, vendar ni imela vabe, da bi jo pritrdila na trnek. V trenutku je brez obotavljanja prijela za nož in si odrezala košček mesa s svojih stegen in ga pripela za vabo na trnek. S to vabo je ulovila ribo. Nahranila je svojega otroke in sebe, košček ribe pa je vedno prihranila še za kasnejšo vabo. Z otrokom sta z lovljejem rib tako preživela vso zimo. Pri življenju jo je ohranjal njen čut in njena skrb za otroka. Ta zgodba nam nazorno prikazuje, da matere v ljubezni do svojih otrok ne poznajo meja. Pripravljene so še na tako velike žrtve, samo da rešijo svojega otroka. Lep primer najdemo tudi v današnjem evangeliju. Srečamo se z materjo, ki se je odločila, da bo naredila vse za zdravje svoje bolne hčerke. Vztrajala je v svoji prošnji in ni obupala, čeprav je doživela velike ovire in ponižanja. Kako razveseljiv občutek jo je moral prevzeti, ko je spoznala, da je njena prošnja uslišana . Vse njene težave, ponižanja in zadrege so izginile, ko je Jezus ozdravil njeno hčerko. Mati iz evangelija je, prav tako kot eskimska mati iz prejšnje zgodbe, vsem nam zgled v vztrajnosti, stanovitnosti v veri ter pogum in ljubezen, ki gre preko vseh meja.