Cvetna nedelja, 24.3.2013

Na cvetno nedeljo se vsepovsod v naših cerkvah in pred našimi cerkvami zbere toliko ljudi kakor malokdaj v ostalem času. Nekateri pravijo, da je vzrok tega samo globoko zasidrana stara navada in šega in ne versko zanimanje in prepričanje. Do neke mere to gotovo drži, butara ali “prajtl”, kakor pravimo pri nas na Zilji, je eden najbolj priljubljenih in spoštovanih simbolov ljudskega življenja. Spremlja nas celo leto kot nekak “hišni žegen”, ki naj bi nas varoval in prinesel blagoslov in srečo, pri vseh pomembnih dogodkih, najsi bodo veseli ali žalostni. Je torej butara ali “prajtl” nekak fetiš? Nikakor ne! Vsak človek ima v sebi globoko, četudi morda zasuto, hrepenenje po blagoru in odrešenju. Cerkev pa ima priložnost in nalogo, da ponudi tudi vsem tistim, ki pridejo samo redkokdaj v cerkev in ki so prisotni morda samo pri blagoslavljanju butar in velikonočnih jedil, odgovor v besedah in znamenjih današnjega časa. Ravno v velikem tednu se nam stavi radikalno vprašanje po zlomljivosti in smiselnosti življenja. Odnesimo danes zelenje butar na naše domove kot simbol novega življenja in upanja.

Ponedeljek, 25.3.2013

Stojimo na pragu tedna, ki ga v nekaterih jezikih označijo kot „žalostni teden“. Pri nas pravimo „veliki teden“. Že ta označba obuja pričakovanja na velike in pomembne stvari, ki naj bi se bile dogajale v tem času. Ali se ne vrši v velikem tednu vsako leto ista igra, ki jo že zdavnaj poznamo? Ali ni to predvsem igra človeškega življenja, ki se ponavlja skozi vse čase? Spominjamo se preteklih dogodkov in gledamo na to, kaj se danes z nami dogaja. Veliki teden je torej navidezno ogromna panorama, ki nam pokaže vse lastnosti bitja, ki se imenuje človek. V tej panorami vidimo nasilje, hudobijo, izdajo, sovraštvo, bojazljivost, egoizem, brezbrižnost in surovost ravno tako kot ljubezen, požrtvovalnost, odpuščanje, potrpljenje, zaupanje. Isti, ki so včeraj še vzklikali “hozijana”, bodo že jutri kričali “križajte ga”. Vse to že poznamo od nekdaj, to se dogaja tudi danes vsak dan, tako bo ostalo tudi v bodoče. Torej stara in obrabljena storija? Morda ne, ker v velikem tednu se je zgodilo tudi nekaj nezaslišanega in vznemirljivega. Odprl se nam je pogled na možnost odrešenja in končne dovršitve našega bitja. Zbudilo se je upanje, da se nam življenje kljub človeške pomankljivosti lahko posreči.

Torek, 26.3.2013

Človek je edino bitje na svetu, ki se zaveda svoje minljivosti in svoje smrti. Ta zavest ga tako teži, da se je rad znebi in da jo porine v kot. Ideali našega sveta so mladost, lepota in moč, in vse, kar temu idealu ne ustreza, moti, vznemirja in vzbuja nevoljo. V velikem tednu pa moramo vedno spet slišati in brati o trpljenju in smrti. Zato morda predstavlja za nekatere izmed nas ta čas neprijetno motnjo, ki nas vznemirja in ki nas spominja in opominja na našo lastno minljivost. Zavedamo se končne realnosti našega bitja in življenja, kateri ne moremo uiti. Kako pa naj se stavimo temu perečemu vprašanju? Ga morda porinemo daleč proč od nas, češ „to me sedaj še ne zanima”, se morda odločno borimo proti najmanjšemu, ki bi nam utegnilo škodovati ali morda zapademo fatalizmu in mislimo, da vse skupaj itak nima smisla in da nam je že od vsega začetka vse usojeno? O Jezusu beremo, da je življenje ljubil, bolnike zdravil in mrtve obujal. Kot človek se je bal lastnega trpljenja in prosil očeta, da bi šel ta kelih mimo njega. Končno se je vdal božji volji. Si moramo torej odrešenje zaslužiti s trpljenjem? Na to vprašanje ni odgovora. Dejstvo je, da se trpljenju in smrti ne moremo izogniti, trudimo se pa lahko, da jih pripustimo kot sestavni del našega življenja.

Sreda, 27.3.2013

Sveto pismo nam poroča o pomembnih in velikih dogodkih, ki so postali žarišče in sredina krščanstva in katerih se spominjamo vsako leto v takozvanem velikem tednu. Obširno piše o pomembnih možeh, ki so tedaj igrali odločilne vloge, o velikih duhovnikih, ki so Jezusa zasledovali, o Ponciju Pilatu, ki ga je obsodil na smrt, o Judežu, ki mu je bila usojena tragična vloga izdajalca, in o Petru, ki se je postavil z mečem v roki pred svojega mojstra. V teh izročilih so postali takorekoč nesmrtni. Manj obširno in samo ob robu pa poroča Sveto pismo od žena tedanjega časa. Te niso stale v javnem življenju in v žarišču dogajanj, najdemo jih predvsem v zavetju gospodinjstva in družine. Jezus je zaradi nekompliciranega občevanja z njimi dostikrat prekršil tedanja stroga družbena in verska pravila. Ko so ga aretirali, pretepali, zasramovali, mučili in končno pribili na križ, so se skoraj vsi njegovi apostoli in učenci od strahu ali zaradi sramote porazgubili in skrivali, in prej tako hrabri Peter-skala ga je celo večkrat zatajil. Žene pa, čeprav razjokane in do groze prestrašene, so vztrajale pri mučenju, spremljale obsojenca na krvavi poti, stale pod križem in skrbele za dostojanstven pogreb. Tretji dan za tem so našle prazen grob in zagledale od mrtvih vstalega. Bile so priče ljubezni, ki nečlovečnost in smrt premaguje!

Veliki četrtek, 28.3.2013

V svetem pismu beremo danes o zadnji večerji, ki jo je obhajal Jezus z apostoli. Interpretacije o zakramentalnem pomenu tega dogodka se v krščanskih cerkvah, na primer v katoliški in evangelijski cerkvi, precej razlikujejo, toda nesporna je zapoved ljubezni, složnosti in služenja drug drugemu, kar se simbolično izraža v umivanju nog. Jezus je po večerji šel z apostoli v vrt Getsemanij in jih tam povabil, da z njim molijo in bedijo. Potem se je nekaj korakov odmaknil in ko se je vrnil, jih je našel speče. Nam se danes nič drugače godi, kakor tem apostolom svojčas. Po večini se trudimo, da bi bili mirni in složni, da bi drug drugega spoštovali, da bi si medseboj pomagali. Toda pride čas, ko se utrudimo, ko se nam zaprejo oči in ko ne moremo ali hočemo več videti, kaj se med nami in zraven nas dogaja. Fiksirani smo na samega sebe, tako da dostikrat spregledamo in zamudimo stvarnosti in tragedije v našem okolju. Istočasno, ko mi spimo, se drugi borijo proti stiski, lakoti, nasilju, bolezni, proti naravnim katastrofam in smrti. Mi posamezni tega ne bi mogli preprečiti, četudi bi bedeli. Nečloveško pa bi bilo, če bi ne zaradi utrujenosti in slabosti, ampak iz brezbrižnosti in malomarnosti zaprli oči in pozabili na zapoved ljubezni.

Veliki petek, 29.3.2013

Smrt na križu je bila nekoč najbolj mučna in najbolj sramotna kazen. Ta Jezus, katerega so sprejeli nekaj dni poprej v Jeruzalemu kot kralja, ni padel kot slavni in junaški vojskovodja, temveč visi na križ pribit, kakor največji zločinec ali pobegli suženj. Ko zavpije „Moj bog, zakaj si me zapustil“, nihče od učencev ne more več dvomiti, da je tudi zadnje upanje umrlo. Smrtna senca križa je zatemnila svet. Tudi po Jezusovi smrti krik „Moj bog, zakaj si me zapustil“ skozi vse čase ni utihnil, ne v srednjeveških ognjih, ne v neštetih vojnah, ne v koncentracijskih taboriščih, ne v gulagih, ne pri vseh napadih, atentatih, genocidih in izgredih širom celega sveta. Veliki petki se ponavljajo in se bodo ponovili. Vedno znova visi na križu onemoglost, ničevost in zlomljivost človeškega življenja. Ali to ne kaže, da človeku ne ostane kaj drugega nego obupanja? Kje je torej odrešenje? Človek si največ trpljenja pripravi sam, je torej sploh zmožen odrešenja? Evangelisti nam poročajo, da je križani od mrtvih vstal. To ni samo opis vrhunskega doganjanja krščanskega izročila, temveč tudi opozorilo na ljubezen in upanje, ki sta smisel našega življenja in edini in dokončni odgovor na nasilje, nečlovečnost in smrt.