Petek, 8.6.2012
Človek, ki se pozanima za dogodke in razvoj v današnji Cerkvi , se včasih prestraši ob sovraštvu, fanatizmu in netoleranci nekaterih prispevkov v diskuzijah, časopisih in še posebej v internetu. Nekateri poudarjajo, da je njih versko prepričanje edino pravo in da so vsi drugi, ki drugače mislijo, heretiki in odpadniki. Mislim, da so spremembe in reforme v cerkvi ob vsakem času in tembolj še danes potrebne, toda radikalni prelomi v kakršnokoli smer ne bodo prinesli uspeha in rešitve. Diskuzije o latinski maši ter o tem, ali je Jezus prelil svojo kri za vse ali samo za mnoge, in prerekanje ali naj prejmemo obhajilo na roke ali v usta…vse to so formalistična vprašanja in ne najpomembnejši problemi današnje cerkve. Tudi vprašanje celibata in ženskega mašniškega posvečenja je bolj organizatorična kakor božja zadeva. Naši duhovniki in župniki na terenu se dnevno znova trudijo za ljudi, za katere se počutijo odgovorni, in v tem trudu morajo vsak dan najti ravnotežje med predpisi, lastno vestjo in zahtevam današnjega časa, in dostikrat morajo iskati pragmatične rešitve. Mislim, da jim smemo zaupati in da jih moramo podpirati.

Četrtek, 7.6.2012
Otroke v belih oblekah, pisane bandere, bleščeče in dragocene monštrance in liturgična oblačila, zvonenje, pokanje možnarjev, preproge iz cvetja, petje zborov, godbo na pihala, gasilce v uniformah, župane in javne predstavnike, ljudi v narodnih nošah: vse to bomo danes lahko videli, slišali in doživeli v naših vaseh. Dan Svetega Rešnjega telesa je najbolj izrazit katoliški praznik, ki je v naših krajih tudi še danes zelo priljubljen in pri „pranganju“ se farani potrudijo, da ga čim bolj slovesno obhajajo in oblikujejo. Nekateri bodo zdaj rekli, da so to zgolj zunanje oblike neke nostalgične cerkvene folklore in celo nek spomin na čase, ko je cerkvena in posvetna oblast pokazala svojo moč. Mogoče imajo do neke mere prav, a večina naših ljudi hoče pri pranganju javno pokazati svojo osebno vero in čast do boga, a tudi svojo hvaležnost za srečo in uspehe v družini, v poklicu, v gospodarstvu, v zasebnem življenju. Obenem hočemu v srcu prositi za nadaljno božje varstvo pred nezgodami in nesrečo. Oblikovanje tega praznika je tudi izraz skupnosti na vasi in v fari. Želim vam lep in srečen dan! Die Prozessionen zum heutigen Fronleichnam mögen manche als Folklore sehen, aber viele Menschen, die daran teilnehmen, wollen ihren Dank ausdrücken und ihre Bitten formulieren. Die Gestaltung dieses Festes ist auch ein Ausdruck der dörflichen Gemeinschaft und des Zusammenhalts in der Pfarre.

Sreda, 6.5.2012

Pred kratkim so se vršile prireditve ob spominu na izseljavanje Koroških Slovencev pred 70 leti. Ta usoda, ki je takrat zadela naše ljudi, ni bilo prvo takovrstno kruto dejanje v zgodovini človeka. Vseskozi tisočletja so nekateri hoteli drugim ukazovati, kje smejo ali kje morajo le-ti stanovati in kje jim je bivanje prepovedano. Tudi v Svetem pismu se neprestano vrstijo zgodbe o preganjanju in o iskanju nove domovine in končno beremo tam, da bomo našli pravo domovino šele na onem svetu. A kljub temu ima vsak človek že na tem svetu hrepenenje in tudi pravico po nekem kraju, ki je središče njegovega čustvenega, družabnega in socialnega življenja, po kraju pač, kjer počuti varnost, ki mu je zavetišče, in katerega imenuje domovino. Tudi danes, v našem času in v naših krajih se vršijo izgoni in izseljevanja ljudi, ki so povečini že enkrat izgubili svojo domovino in ki so upali, da bi pri nas našli novo življensko podlago. Vse to se vrši danes baje strogo po zakonih in predpisih naše demokratične države. Toda strah, obupanje, razočaranje in jok prizadetih je vedno isti, pred dvatisoč leti ravno tako kakor pred 70 leti ali danes v letu 2012!
Torek, 5.6.2012

Oče naš, ki si nam tako blizu v srcu in včasih tako neskončno oddaljen, s spoštvanjem in z ljubeznijo te imenujemo očeta. Hrepenimo po domovini, ki si nam jo obljubil in pripravil. Zaupamo in prepustimo se tvoji volji, ki nas povsod skrbno vodi. Prosimo te, da najdemo vsi, ki živimo na tem svetu, primerne pogoje za življenje, da si pravično razdelimo gmotne dobrote in da nam vsem skupaj koristijo socialni, tehnični in zdravniški napredki. Odpusti nam, kar smo zadolžili proti tebi, proti svojemu bljižnemu in proti naravi in okolju. Potrudili se bomo, da tudi mi vsem odpustimo, o katerih menimo, da so nas ožalili in v naših pravicah prikrajšali. Življene na tem svetu nam bo končno samo v ravnotežju pravičnosti in enakopravnosti in v skladu s tvojimi zapovedi uspelo. Podari nam zmožnost, da odgovorno in trezno presodimo koristi in nevarnosti našega modernega sveta in obvaruj nas vseh skušnjav, ki se skrivajo v navidezno neomejenemu napredku današnjega časa. Reši nas vseh telesnih nevarnosti ter duševne in duhovne brezbrižnosti in pogube. In še enkrat hvala, da te smemo imenovati očeta!

Ponedeljek, 4.6.2012
Včasih slišimo opazko, da so v tej ali oni družini starši pobožni, a otroci se ne zanimajo za vero in za cerkev. Morda nas zaboli v srcu, ker je v naši družini podobno. Imamo celo slabo vest in se sprašujemo, kaj smo morda zamudili ali spregledali pri vzgoji svojih otrok. Vzgajali smo jih v veri in skušali smo jim biti vzgled, a kot odrasli se ne zanimajo za vero, morda ji celo nasprotujejo, in morda živijo v zasebnih, partnerskih in družinskih razmerah, katerih v srcu ne odobravamo. Če smo jih vzgajali z ljubeznijo in s spoštovanjem ničesar nismo spregledali ali zamudili. Dali smo otrokom življene, da ga sami zase živijo in ne zato, da bi si ustvarili nam slično, morda celo boljšo,lastno podobo. Dali smo jim temelje, a poslopje svojega življenja si morajo zgraditi sami. Vpliv razmer in življenjski tok, katerega se noben človek ne more izogniti, je vedno močnejši kakor načrti in pričakovanja, ki jih imamo kot starši glede naših otrok. Ponudimo tudi našim odraslim in samostojnim otrokom še naprej vso ljubezen, spoštovanje, priznanje, razumevanje ter vsakršnokoli pomoč, tudi v zasebni in tihi

Nedelja, 3.6.2012Kot organist bom danes pri nedeljski maši spet sedel na svojem „vzvišenem“ sedežu, od koder vidim na vsa mesta v naši cerkvi. Videl bom mnogo praznih sedežev. Obraze ljudi, ki so nekoč tu sedeli, še vidim pred seboj. Po njihovi smrti so ostali ti sedeži v cerkvi prazni. Samo trikrat na leto sedijo sedaj tudi na teh sedežih ljudje. Pri žegnanju ali „žegnu“, kakor pravimo mi Ziljani, na Veliko soboto pri blagoslavljanu jedil in na praznik Vseh svetih. Tedaj je cerkev natrpano polna. Kako dolgo bom še videl današnje ministrante v cerkvi? Mogoče do birme, potem pa pri poroki, pri krstu njihovih otrok, ali pri pogrebu kakšnega sorodnika ali znanca? Vsekakor torej ob najpomembnejših dogodkih v njihovem življenu ! To nam pa pokaže, da v odločilnih in bistvenih trenutkih življenja človek le začuti v sebi potrebo in željo, da poveže svoje življenje z nadnaravno močjo in da zasprosi za božjo pomoč in za blagoslov. Cerkev mora biti torej vedno za vse odprta, tudi za take, ki pridejo morda samo enkrat na leto, ali ki se celo samo enkrat v življenju k njej zatečejo. Die Kirche muss immer für alle offen und geöffnet sein, auch für jene, die vielleicht nur einmal im Leben Zuflucht bei ihr suchen, und als ständige Einladung auch für alle, die sie vielleicht niemals betreten, sondern nur mit Herz und Gedanken besuchen.