Petek, 10.2.2012

Nekaj dni moram ležati v bolnišnici. V sosednji postelji leži 25-leten fant. Kap ga je zadela, on je popolnoma ohromel, ne more govoriti, ne jesti, ne piti. Eno oko ima zatisnjeno, z drugim strmi neprestano v strop. Popoldne ga obišče mlada žena, verjetno prijateljica. Iz grla se mu iztrga grgajoč krik, iz zdravega očesa mu vrejo neprestano solze. Ne morem več gledati te telesne in duševne bede in zbežim na hodnik. Tam strmim skozi okno in premišjljujem osebne zadeve.  Zjutraj sem klical po telefonu neko firmo in se pritožil, da mi avto niso popravili tako, kakor sem želel.  Z ženo, ki me je obiskala,  sem sitnaril zaradi povišanja stanovanjske najemnine, kar mogoče ugraža dopust ob morju. Bolniško sestro sem nahrulil, ker mi ni takoj prinesla inhalacije. Obhaja me občutek sramu. Kaj avto, kaj stanovanje, kaj dopust?! Največja sreča  na svetu za tega fanta v sosednji postelji bi bila, če bi mogel skočiti iz postelje, prijeti prijatelico za roko in z njo zbežati  kar v bolniški srajci iz sobe. Kaj, ko bi jaz  moral ležati kakor on? Ali se bom izven bolnišnice spet kdaj spomnil tega fanta, ko me bodo  v bistvu nepomembni problemi razburjali?

Četrtek, 9.2.2012

Pred nekim super-marketom na obrobju mesta kleči na pločniku ženska.  Njena obleka je razcapana in zunanjost zanemarjena, a na njenem  obrazu se vidi, da je še mlajša. Nič ne govori, nič ne prosi, glavo ima povešeno in krčevito sklenjene roke ji ležijo na kolenih. Nekateri ljudje jo radovedno ogledujejo, nekateri hitijo mimo nje, kot da je ne bi bilo, nekateri se plašno ozrejo in  potem vrŽejo nekaj drobiža v skodelico pred njo. Nekateri pa jo zmerjajo in grozijo, da bodo poklicali policijo. Očividno njena navzočnost vse prizadene, od tistih, ki jo prezirajo, do tistih, ki jo zmerjajo. Nekateri zaprejo oči in zbežijo, drugi potešijo slabo vest in  ji položijo hitro in sramežljivo nekaj v škatlico, tretji  pa prekričijo lastni strah in neprijetne občutke z grožnjami. Za nekaj trenutkov nas je pogled na to beračico iztragal iz vsakdanje brezbrižnosti  in nas opozoril, da imamo vse stvari na tem svetu, denar, gmotne dobrote, zdravje, poklicne uspehe, družinsko srečo, samo v posojilo, in da jih lahko čez noč izgubimo. Svetopisemska zgodba o Jobu je prej ko slej  zelo aktualna.

Sreda, 8.2.2012

Včasih obiščem grob sorodnikov na nekem velikem pokopališču. To je nek poseben svet zase, poln miru, cvetja in ptičjih glasov, sredi hrupnega velemesta. Poleg grobnib palač iz marmorja, na katerih so napisana sijajna imena z debelimi, zlatimi črkami,  najdemo   grobove z  skromnim lesenim okvirom, v katere so položili  brezimenske novorojenčke  ali tiste neznane, katere so našli v vodi ali kjerkoli.  V bližini groba mojih sorodnikov sem odkril docela zanemarjeno in razpadlo gomilo. Kamen  se je  porušil, okvir pogreznil  v globino. V gosti travi sem našel železno ploščico s  fotografijo mladega fanta. Na njej sem bral ime „Peter – 16 let“.  Ne vem, kdo si bil, Peter, ne vem, kaj si se učil, ne vem, zakaj si moral s šestnajstimi leti umreti. Danes sem jaz edini človek na svetu, ki še enkrat prebere tvoje ime in vidi tvoj obraz na fotografiji. Jutri bo mestna uprava odstranila tvoj razpadli grob in za vso večnost nihče ne bo vedel, da si sploh živel. Nihče? V svetem pismu beremo: „Kar biva, je že zdavnaj dobilo svoje ime, znano je, kaj je človek“. Upati smemo, da bomo mi vsi ostali v spominu in v ljubezni tistega, ki nas je že poznal v materinem telesu.

Torek, 7.2.2012

Ako vprašamo pet ljudi, kaj je cerkev, dobimo verjetno deset različnih odgovorov. Mi sami  razpolagamo s celo vrsto odgovorov, kaj nam pomeni cerkev. Cerkev je za nekatere mogočno bučanje orgelj  v bleščeči in sijajni baziliki in  za druge kratka molitev v tihi, s soncem in vonjem po kadilu prepojeni vaški cerkvici. Cerkev je veselje, žalost, složnost, prepir, mir, jeza, upanje, razočaranje, bohotnost, revščina, pravičnost, krivica, ljubezen, nasilje, miroljubnost, greh in blagor. V njej najdemo prizadevanje in brezbrižnost duhovnikov in laikov, nestrpnost fundamentalistov in potrpežljivost ljudi, „ki so mu po volji“. Cerkev je arena sijajnih svetnikov, ki  stoje  kakor skala v razritem morju in katere ne premakne nobena človeška slabost, in cerkev je hkrati očetova hiša  za duhovnika, ki  po četrti  nedeljski maši čuti več utrujenosti kakor gorečnosti. Cerkev je mavrica in zrcalo človeškega življenja, cerkev smo mi vsi. Človečnost  sama pa cerkve  ne bi obvarovala  propada. Šele “življenje v obilju”, ki je izraz svetega duha, zagotavlja cerkvi obstoj.

Ponedeljek, 6.2.2012

Izrek „za božjo voljo – um Gottes Willen“ je postal nekak pregovor, s katerim često izražamo neprijetne in negativne občutke. Kot avtomobilisti se jezimo „za božjo voljo, kako pa ta prehiteva“ , kot starši se skrbimo „za božjo voljo, a se ne boš učil“, in pri našem delu smo razočarani „za božjo voljo, že spet nadure“. Seveda pri tem ne razmišljamo, ali je to res božja volja, izraz je tako rekoč postal že krilata beseda. A mogoče je pa včasih res božja volja, da se nekaj zgodi, kar nam ni všeč. Nihče od nas na to ne more vplivati in včasih šele pozneje razumemo, zakaj se je nekaj tako in ne drugače zgodilo.  Na prvi pogled navidezno negativna in nesmiselna zadeva se pozneje  izkaže kot del večjega in smiselnega načrta. V prvem razočaranju in bolečini pa seveda skoraj nikoli ne zmoremo videti smisla. Včasih je to zelo boleč proces, da doumemo in se končno vdamo v to, kar se imenuja božja volja. Pogovori z dobrimi prijatelji nam v negotovosti in stiski lahko zelo pomagajo. Najbolj učinkovit način pogovora s prijateljem, ki nas nikoli ne zapusti in nas vodi v življenju. pa imenujemo molitev.

Nedelja, 5.2.2012

Nedelja ima v različnih jezikih različne pomene. Pri nas pomeni dan, ko miruje vsakdanje delo, v nemščini in angleščini je „Sonntag“ ali „sunday“ dan sonca, in v romanskih jezikih je „domenica“ gospodov dan. Kaj nam pa nedelja danes  pomeni?  Večina  odločno  brani  „nedeljsko kulturo“ in odvrača prizadevanja tistih, ki hočejo na tan dan odpreti trgovine in pisarne. Nedelja je torej pomemben in važen družbeni  in kulturni konzens. Veliko vrednost pa polagamo tudi na dan sonca, to se pravi na oddih, razvedrilo, zabavo, šport, družabnost. Nedelja je naša osebna last, z njo razpolagamo mi sami, ta dragocen čas   hočemo deliti samo z družino ali s prijatelji. Kakšen pomen pa ima  za nas „domenica“, gospodov dan? Opažamo, da ostanejo klopi v naših cerkvah vse bolj prazne.  To je  koda,  ker  nam nudi cerkev možnost, da si utrdimo v skupnosti  nedeljske maše  duševno in duhovno ravnotežje, ki ga rabimo med tednom pri vsakdanjih nalogah.