Petek, 19.4.2013

Da lahko očistim svoje srce, potrebujem ljubezen, zaupanje in gotovost.
Jezus govori: Ostanite v ljubezni. Da lahko ostanem v ljubezni, jo moram najprej sprejeti.
Vse to, da lahko ostanem v ljubezni je odpuščanje in sprava... . Sprava se dogaja na različnih področjih. Odpuščam ljubljenemu človeku, odpuščam svojim staršem, odpuščam svoji življenjski zgodovini, predvsem pa odpuščam sama sebi.
V mojem življenju odpuščanje ni bilo enostavno.
Lažje je bilo odpuščati drugim, kot sebi. Najtežja je bila sprava s svojo življenjsko zgodovino.
Moja življenje me je zaznamovalo in verjetno sem zaradi tega zbolela.
Konec koncev pridemo do točke, ko se je treba odločiti, ali odpustimo, da pride do sprave, ali pa ostanemo nezadovoljni in v samopomilovanju.
Odpuščanje in sprava se dogajata stalno, ne samo enkrat. Sprava s svojo življenjsko zgodbo je bila zelo važna, tudi za mojo hčerko. Kajti, če si ne bi odpustila, bi vse prenašala na svojo hčer.
Kjer ni odpuščanja in sprave, naložimo breme na naslednjo generacijo.
Jaz in mi vsi smo odgovorni za boljšo ljubezen in, da v njej dobro skrbimo za na otroke.
V zaupanju in v obljubi Boga nam bo dal vse, kar ga prosimo.

Četrtek, 18.4.2013

“Česar je srce polno, o tem govorijo usta. »
Ko je človek zaljubljen, nenehno misli na ljubljeno osebo. Srce divje razbija, najraje bi celemu svetu razodel prelepe in viharne občutke. To verjetno vsi poznamo. Ko pa zaljubljenost poneha, ponehajo tudi besede.
Čudno je, če pride med osebi molk, in če se besede spremenijo v žalitve. Bolečina in razočaranje uporabljata svoj jezik. Kateri jezik govori vaše srce, katere besede uporabljajo vaša usta? Morda bi tudi vi radi napolnili vaše srce s čudovitimi občutki?
Vabim vas, da se zavestno ustavite in opazujete vaše misli, vaše srce.
Kdo ali kaj napolnjuje vaše srce?
Komu bi radi dali več prostora v vašem srcu?
Morda ljubezni?
Morda Bogu?
Morda bi radi očistili vaše srce, da bi se spet lesketalo?
Morda bi se radi veselili nad malenkostmi?
Morda bi radi posvetili ljubezni večjo pozornost?
Želim sebi in vsem, da bi se vsak dan znova zaljubili, da bi vsak dan govorili o tem, česar je srce polno.

Sreda, 17.4. 2013

»Jaz sem kruh življenja...« (Jn 6)
Včasih celo kruh odklanjamo. Bodisi ker smo nasičeni, ali pa ker ne moremo več požirati.
Nekaj se dogaja. Morda je kruh življenja tako trd, da smo si polomili zobe.
Vse je možno. Morda smo si ta kruh življenja trdo prislužili. Ali pa dajalec kruha odtegne ljubezen in hrano.
Tudi v mojem življenju je bil čas, ko sem se distancirala od Cerkve, Boga, od zapovedi v mišljenju, da je še nekaj boljšega kot to.
Prvi čas po slovesu sem se počutila zelo dobro in prosta. A to ni trajalo dolgo, nekaj je manjkalo.
Začutila sem globoko hrepenenje. Manjkala mi je domovina in bila sem vedno žalostna. Vedela sem, da moram nekaj spremeniti.
Spoznala sem, da je bila moja slika o Bogu enostranska in napačna. Odkrila sem nove strani Boga, njegove ponudbe. Vse to, kar nam Jezus podarja skozi učlovečenje in jasne besede. To je zelo veliko. V svojem življenju sem naredila red in rane so zacelile. Ljubezen do samega sebe je spremenila tudi vidik o sočloveku. To ni vedno enostavno, včasih pa je enostavno. Sem hvaležna, da smem jesti kruh Jezusa.
Globoko v mojem srcu sem našla domovino v Bogu.
Če se Bog dotakne tvojega srca, te ne izpusti več.

Torek, 16.4.2013

Samega sebe ljubiti je največja življenjska naloga in izziv...
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe !!!
Kakor samega sebe !
Najtežje breme, ki sem ga nosila vse svoje življenje je bilo zavedanje, da nisem zaželeni otrok.
To me je bremenilo celo življenje in jemalo zelo veliko življenjskega veselja.
Bila sem rojena prezgodaj in ostala dolgo v bolnici.
To me je zasledovalo vse življenje tako, da sem težko zbolela.
Iz tega so prišli trenutki, ko sem večkrat v molitvi predala Bogu svoje življenje.
Danes mi gre zelo dobro. Bog je čudovito skrbel zame.
Danes ne mislim več, da sem bila nezaželena. Resnica je ravno nasprotna, moja mati mi je podarila življenje in za to sem ji zelo hvaležna. Kdo ve, kako ji je takrat šlo.
Bog me je hotel. Sem ljubljen otrok Boga. On je hotel, da jaz živim. On ima tudi za vsakega izmed nas čudovite načrte.
Potrebujemo prepričanje, da nas je Bog hotel, in to je močnejše kot vsak občutek.
Tako je tudi v ljubezni. Lepo je, če imamo dobre in močne občutke, vendar ti občutki pridejo in gredo. Takrat nas edino drži zavedanje, da smo ljubljeni.

Ponedeljek, 15.4.2013

Človek je zelo lačen, ja - včasih celo sestradan.
Prahrepenenje vsakega človeka je ljubezen.
Biti ljubljen, čutiti nežnost in varnost.
Predvsem prahrepenenje nam pokaže velike deficite.
Dandanes imamo ogromne možnosti, da potešimo te deficite.
Če je naša ljubezenska črpalka izčrpana, skušamo ta vakuum napolniti z drugimi stvarmi.
Tako nastanejo različne odvisnosti. Hočemo vedno boljše občutke.
Za te stvari smo pripravljeni veliko žrtvovati in izdati denar. A navsezadnje plačamo to z duševnimi bolečinami in razočaranjem, izgubimo samega sebe in spet čutimo globoko praznino.
Tudi jaz sem imela v svojem življenju velike deficite. Iskala in mislila sem, da mi te deficite lahko poteši partner, in da bom končno srečna.
»Vse bom naredila za te, ampak prosim – prosim- imej me samo malo rad.«
Ta zveza – zakon je spodletel. S takšnim pričakovanjem in s to držo odnos ne more funkcionirati.
Spodletelo mi je in vemo, nihče noče zgubiti, posebno ne v zakonu.
Spoznala sem, da sem srečna samo tedaj, če sebe ljubim in če sem hvaležna za to, kakršna sem. To je bilo zame zelo boleče, vendar odrešilno. Bila je težka in dolga pot.
Danes lahko rečem, da sem zelo srečna, ker se ljubim in ker dobro ravnam s seboj. To pomeni, da sem s seboj v dobrem odnosu. .
Bog je moj vrelec, moja zveza, ki jo vsak dan oskrbujem. On je moj kruh življenja, ki me hrani.

Nedelja, 14.4.2013

»Hodi za menoj«
Jezus izreče v tem evangeliju v srečanju z apostoli jasno povabilo. Povabi učence, naj mu sledijo. On ne izbira, kdo bi bil vreden, da mu sledi. Najprej nagovori učence, da bi vsak sledil svoji poklicanosti.
S tem nagovarja vsakega od nas. Nagovarja tebe in mene, vsakega po svoji sposobnosti.
Vabi nas, da mu sledimo, da mu postanemo podobni, da pridemo z njim v stik.