Petek, 16.9.2016

V četrtem razredu ljudske šole je vsebina prvega poglavja »Božje stvarstvo spoznati kot božje darilo«: Človek varuje zemljo. Sveto pismo pripoveduje, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Človekova naloga je, da zemljo skrbno varuje kot vrtnar, tako kot beremo v 1. Mojzesovi knjigi: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.«

In izrek glavarja Seattle iz rodu Indijancev:

»Mi smo del zemlje in del zemlje je del nas. Dišeče cvetlice so naše sestre, divjačina, konji, orli naši bratje. Peneči se rečeni valovi, sok travniških rastlin, znoj ponijev in znoj ljudi – vse je eno in istega rodu: našega rodu.

V vseh časih pa so se ljudje zahvalili za božje stvarstvo. Hvaliti in se zahvaliti spada k osnovni obliki človeštva. Zato se jeseni zahvaljujemo Bogu posebej za božje stvarstvo. Pri sooblikovanju in pripravah na zahvalno nedeljo se otroci zavestno ukvarjajo z zahvalo in hvalnimi spevi v Svetem pismu.

Eden izmed lepih psalmov je psalm 65, hvalospev Bogu:

Tebi pristaja hvalnica, o Bog!

Obiskal si zemljo in ji dal obilje, z mnogimi rečmi si jo obogatil.

Božji potok je poln vode, pripravljaš njihovo žito, zares, tako jo pripravljaš:

Napajaš njene brazde, poravnaš grude, v deževjem jo rahljaš,

Njeno brstje blagoslavljaš.

Leto kronaš s svojimi dobrinami, tvoje steze kapljajo olje.

Pašniki v puščavi kapljajo, griči se posujejo z radostjo.

Trate se oblačijo z ovcami. Doline se ogrinjajo z žitom;

Vzklikajo od veselja, tudi pojejo.

(Kaj dela zemljo prijetno?

Če mama prijazno reče: »Dobro jutro!« in potem »Lep dan, dragi moj!«

Če me sosedov pes zjutraj pozdravi in se sonce prijazno smeje.

Če srečam prijatelje in veselo klepetamo.

Če so odmori daljši od pouka in vse naloge lahke.

Če opoldne čaka name okusno kosilo in ima oče časa za igranje.

Če me imajo mnogi radi in me razumejo.

Če, če, če,-....

Ali pa je to dovolj za pravo srečo?

Ali pa to zadostuje vsem na svetu?

V tej pesmici v šolski knjigi je izražena vsakdanja resničnost. Majhna kretnja, besede, doživetja in sanjarjenje so tisto, kar nam daje varnost, srečen občutek domovine. Iti to pot z otroki je možno le, če otrok doživi svojo domovino, svojo stabilnost in svojo varnost. To je varnost v prijetni okoliščini in prijateljskem krogu ter v zaupanju v dobro bitje, le tako otrok lahko spozna: Svet je večji kot »moj mali svet« in vsak nosi tudi odgovornost za »velik svet«, ki naj bi bil vsem ljudem domovina«.)

Četrtek, 15.9..2016

Dobro jutro, drage poslušalke in dragi poslušalci!

 Bog – sredina in skrivnost našega življenja!

Po Hermann- Josefu Frischu

 

O Bog, kje si? Rad bi te našel. A ne vem, kako.

Ko bi te mogel vsaj videti kot kakega človeka.

Ko bi te mogel vsaj slišati kot kako pesem.

Ko bi te mogel vsaj čutiti kot kakega prijatelja.

 

O Bog, marsikdaj slutim kaj o tebi.

V svojem srcu čutim kaj o tebi.

Čutim tvojo navzočnost. Slutim tvojo bližino.

Pridi in pokaži se mi. Bodi mi blizu in spremljaj me.

 

Ta molitev je zapisana v veroučni knjigi za 3 šolsko stopnjo ljudske šole.

Prastara vprašanja človeštva: Zakaj živimo? Kaj je smisel življenja? Ali nas čaka večno življenje po smrti? Kdo je Bog? Takšna in podobna vprašanja se postavljajo vedno znova tudi danes. Sicer se danes ni spremenila vsebina teh vprašanj, ampak ravnanje s temi vprašanji. Mnogim odraslim je precej težko z otroki danes govoriti o Bogu, ker se ne dobi več neomejenih božjih predstav, ki jih podelimo od generacije do generacije. Mnogo jih toži o raznih izgubah v življenju in velik izziv za nas odrasle je, da otrok s temi vprašanji ne pustimo samih, marveč da jih spremljamo in ne dajemo omalovaževale odgovore. Le tako postane Bog v njihovem življenju učinkovit.

Pri verouku skušamo otrokom posredovati Boga na slikovit in varnostni način, tako kot je napisano v šolski knjigi:

Bog ima mnogo imen: Začetek in konec; topla roka, kipeča voda, žareča svetloba, kruh življenja; nežna mati, dobrotljiv oče, rešitelj v stiskah, dobri pastir ...

Sreda, 14.9.2016

 

Dobro jutro, drage šolarke, šolarji, poslušalke in poslušalci!

 

Včeraj sem vam pripovedovala, kako male oči veliko vidijo. V prvem razredu pripovedujem otrokom, da Boga ne moremo videti kot neko stvar ali da Bog ni kot nek kamen, čez katerega se lahko spotaknem. Boga vidiš in čutiš v sledovih, v naravi, v ljudeh. Stalnica v prvem razredu je zgodba, kako Jakob išče Boga.

Bog je povsod, je izvedel Jakob od učitelja. Zato sklene , da ga gre iskat z mislijo, če je Bog res povsod, ga moramo tudi povsod videti. Jakob se napravi na pot, vidi metuljčka, ga lepo pozdravi, se usede pod drevo in je hvaležen za senco, vidi, kako sosed pomaga stari sosedinji in ga občuduje .... Ko je dolgo na poti, sliši kako ga mama kliče. »Jakob, kje pa si tako dolgo hodil?« ga je zaskrbljeno vprašala. »Iskal sem Boga!« je dejal. »In, ali si ga našel?« ga vpraša mama. »Hm, ne vem«, je dejal, »ampak iskanje je bilo zelo lepo.«

Otrokom v šoli odgovorim na vprašanje: »Kje stanuje Bog?« »Tega nihče ne ve! »Če pa ga iščemo kot Jakob, tedaj se nam odprejo oči za lepoto sveta in za medsebojno sožitje. Hvaležno gledamo na to, kjer živimo in kaj vse nam je bilo podarjeno. Po pripovedovanju zgodbe in pogovora pustim otroke risati po njihovi fantaziji, kje povsod srečajo Boga. Prave umetniške risbe nastanejo. Bila pa sem pri svoji hčerki nekdaj prav presenečena, ko je narisala v zvezek le svoje »copate«. Dejala je: Bog je v mojih copatih, ker so vedno pri meni, kamorkoli grem: doma in na dopustu!

Torek, 13.9.2016

Dobro jutro, drage šolarke, šolarji, poslušalke in poslušalci«!

»Od vrha do tal, od ene strani do druge: Ti me ljubiš. Zaupam ti.« S temi besedami smo začeli včeraj novo šolsko leto s šolarji v ljudski šoli. Otroci doživljajo stvari, ki se jim vtisnejo celo življenje v spomin. Sama se rada spominjam doživetij, besed in dejanj, ki sem jih opazovala pri starših ali prastarših. Zato vam bom prebrala nekaj vrstic nekdanjega otroka. Tega sporočila naj se bi zavedali vsi odrasli, kajti otroci te opazujejo in delajo največkrat isto.

Ko si mislila, da tega ne vidim, sem videla, da si obesila mojo prvo risbo na hladilnik. Zelo me je razveselilo in takoj sem ti hotela narisati še eno.

Ko si mislil, da te ne gledam, sem videl, kako krmiš pozimi ptice in naučil sem se biti dober do živali.

Ko si mislila, da te ne vidim, sem videla, kako pečeš zame najljubšo pecivo in spoznala sem, da lahko z malenkostmi storiš veliko veselja.

Ko si mislil, da te ne gledam, sem videl, kako daruješ za lačne in uboge. Spoznal sem, da je treba deliti z ljudmi, ki so revni.

Ko si mislila, da te ne vidim, sem videla, da kuhaš toplo juho za prijatelja in naučila sem se, da si naj med seboj pomagamo.

Ko si mislil, da te ne gledam, sem te pogledal in ti hotel povedati: »Hvala za vsa dejanja in stvari, ki sem jih videl, ko si mislil, da tega ne vidim.«

Kajti MALE OČI VIDIJO VELIKO!

Ponedeljek, 12.9.2016

Dobro jutro, drage poslušalke in dragi poslušalci!

Ko grem ob nedeljah, na Gospodov dan, k nedeljski maši, skoraj vsakič vstopita pred menoj v cerkev približno štiriletni fant in njegova mama. Tako je tudi pri mojem zadnjem obisku nedeljskega bogoslužja pomočil prst v kropilnik in se obotavljivo dotaknil čela, prsi in nato z pogledom na mamo desne rame. »Najprej na levo ramo!« sem slišala mamin glas in hitro je smuknila roka na levo stran in zopet počasneje na desno stran. Fant se mami nato nasmeji. Zanj je to postalo že ritual, ko vstopi v cerkev, in potem gre zadovoljen zraven mame naprej.

Otroci radi ponavljajo eno in isto stvar, radi se spominjajo doživetega. Od svojih hčerk vem povedati, da sta ohranili v lepem spominu, ko smo se cela družina vsak večer ulegli na posteljo, se pokrižali in molili. Taki rituali so v otroškem življenju nepozabni. To je tudi zelo važna točka v verski vzgoji.

Jutranji blagoslov z znamenjem križa na čelo otrokom posreduje varnost in ustreza otroški spiritualiteti, ki se izraža bolj v aktivnem delovanju kot v besedah. Z znamenjem križa priznamo vero v troedinega Boga, ki nas hkrati tudi spomni na zakrament svetega krsta in je znak blagoslova za človeško življenje. Iz mojih otroških let mi je ostalo, da se pokrižam pri vsakem znamenju, ob katerikoli poti se nahajam; peš, s kolesom ali z avtomobilom.

Tako bom tudi danes, na začetku novega šolskega leta, v šoli začela z otroki z znamenjem križa, ki je najkrajša veroizpoved: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha! Ali z drugimi besedami:

»Od vrha do tal,

od ene strani do druge: Ti me ljubiš. Zaupam ti.«

Nedelja, 11.9.2016

Ko z otroško skupino na Radišah sooblikujemo nedeljsko sveto mašo, radi začenjamo bogoslužje s pesmijo: »Danes je dan, ki ga dal je Gospod, radujmo se, veselimo se ga!«

Prebrala vam bom zgodbo iz veroučne knjige o »Svetem daru praznovanja – zgodbo, kakor jo pripovedujejo pri Eskimih«. Ta zgodba nam razjasni pomen praznovanja in nam pokaže, da je tak praznik, za nas kristjane nedeljski praznik, dolgotrajna hrana in inspiracija.

Pred davnim časom je živel daleč na svetu eskimski lovec s svojo družino. Življenje je bilo trdo. Da bi potešili lakoto, so morali loviti živali. Po ves dan so lovili. Plen so zvlekli v svoje bivališče, meso so uporabili za hrano, iz kož pa so sešili obleko. Po jedi so utrujeni in nemi sedeli skupaj in začeli zdehati in spati.

Le najmlajši sin s tem ni bil zadovoljen in nekega dne je šel sam na lov. Zagledal je orla, ki je krožil nad njim. »Odleti«, mu je rekel. »Tako lep si, ne bom te ustrelil.«

»Mladi lovec,« je spregovoril orel,« pridi z menoj v naše gnezdo. Darilo imam zate. Podaril ti bom sveti dar praznovanja.«

»Praznovanja – kaj je to?« je vprašal fant.

»Praznovanje razveseli srce«, je dejal orel. »Prijatelji se snidejo in skupaj jedo, nato pa bobnajo, pojejo in plešejo. Kdor praznuje, ni osamljen.«

Fant je res šel z orlom na visoko goro. Tam ga je orlova mati naučila bobnati, peti, plesati in vse, kar je potrebno za praznovanje.

»Zdaj znaš vse«, je rekla orlica. »A daru praznovanja nisi prejel le zase, deliti ga moraš z vsemi ljudmi.« Fant je pritekel domov in staršem in bratom brž povedal, kakšno sijajno darilo je prejel. Skupno so pripravili praznovanje, povabili so sosede, gostje od vsepovsod in jedli, pili, peli, plesali. Bili so tako navdušeni, da od takrat naprej vsak teden skupno praznujejo in veseli pojejo: »Danes je dan, ki ga dal je Gospod, radujmo se, veselimo se ga!«