Petek, 20.1.2012

Z nedeljsko Božjo besedo sem začel, naj tudi zaključujem z berilom in evangelijem, ki smo ga slišali prejšnjo nedeljo: Bog vabi človeka k sodelovanju z različnimi klici. Glasni in jasni, ko kliče k posebnim poslanstvom, zelo preprosti, ko človeka vabi, naj bi mu prisluhnil.
V prvi zavezi dečku Samuelu ni bilo jasno, kdo in čemu ga kliče, opogumljen z besedo duhovnika Helija je odgovoril: govori Gospod, tvoj hlapec posluša – začne se njegovo poslanstvo, postane ugleden voditelj naroda k Bogu;
- Razločnejši je Gospodov klic v evangeliju, ko dvema Janezovima učencema kar direktno pravi: pridita, in potem Andrejevemu bratu Simonu reče: ti se boš imenoval Peter-Skala – Gospod očitno naprej vidi tistega, katerega ga bo postavil za temelj Cerkvi, ki bo imela neminljivo nalogo, da njegovo vabilo posreduje vsem ljudem vseh časov.
Presenečen sem, da kar redno v teh božjih klici najdemo posrednika, človeka:
- Samuelu duhovnik Heli, ki je spoznal, da Gospod kliče dečka, razloži, naj bo pozoren na vabilo, ki ga sam le sluti, spodbudi ga, opogumi;
- Janez Krstnik učencema kar s prstom pokaže na Odrešenika: glejta, Jagnje božje – evangelist ni pozabil zapisati, da sta na Janezovo besedo učenca šla za Jezusom;
- Andrej je svoje odkritje Odrešenika želel takoj posredovati še bratu: našli smo Mesija – in ga je privedel k Jezusu.
Beseda, ki govori, kako je Bog poklical k sodelovanju Samuela in apostole, nam želi povedati: Bog vabi človeka v krog svojih prijateljev, nekatere v službo oznanjevanja, vse pa v službo pričevanja, da je Bog z nami.

Četrtek, 19.1.2012

Živimo v času, ki je zaznamovan z razkoli, delitvami in spori. Tudi mnoge ravni človekovega življenja so zaznamovane z razklanostjo. Iz te razklanosti vodi sprava, ki ima mnogo obrazov. Sprava s seboj, s svojim življenjem pomeni najti mir v sebi, sprejeti svoje človeške meje, odpustiti si. Spraviti s seboj pomeni gledati se z božjim pogledom.
Velik izziv predstavlja marsikdaj sprava z drugimi. Krivica zasleduje človeka. Zamera in sovraštvo  prežemata človeka kot strup.
Prepričan sem, da je v veri možno zapustiti pot vračanja enakega z enakim ter stopiti na Jezusovo pot odpuščanja. Ta osebna vera je začetek notranje ozdravitve.  S tem preprečim, da bi zlo dejanje določalo moje razmerje do človeka.
Jezus pravi: Če se pred oltarjem spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam in pojdi ter se najprej spravi s svojim bratom. Pred oltarjem, v svetišču, ko stopi človek pred Boga, naj premislim svoj odnos do bližnjega. Božja beseda mi  odpira notranje oči za neporavnane krivice.
Potem pridi in daruj svoj dar – naroča Jezus. In prejel bom globok notranji mir.

Sreda, 18.1.2012

Že več kot sto let je stara pobuda, da se kristjani v januarju osem dni zbiramo k molitvi za edinost kristjanov, za katero je sam Jezus Kristus zvečer pred svojo smrtjo goreče prosil Očeta: »Da bodo vsi eno.« Jezus o edinosti ni razpravljal, ampak je zanjo molil.
Danes se začenja teden molitve za edinost kristjanov. Povabljen sem, da se pridružim tej njegovi molitvi. V duhu se povežem z vsemi našimi brati in sestrami, s kristjani v drugih krščanskih Cerkvah in skupnostih, ki prav tako hrepenijo po edinosti.
Pastoralni priročnik z molitvenim bogoslužjem je tokrat pripravila ekumenska skupina s Poljske, ki je pri tem upoštevala tudi evropsko prvenstvo v nogometu, ki bo letos potekalo na Poljskem. Poudarja, da je tekmovalnost nekaj stalnega ne le v svetu športa, ampak tudi na področju politike, trgovine, kulture ter navsezadnje prav tako v življenju Cerkve.
Kot so zapisali v uvodu, bogoslužje izhaja iz izkušnje poljskih kristjanov, ki so preživeli obdobja veselja in trenutke nesreče. Poljska zgodovina je zaznamovana s konflikti, zmagami, vdori, spori, zatiranjem s strani tujcev in sovražnikov. Boj za zmago nad vsako obliko podjarmljenosti je zatorej del želje po svobodi in predstavlja posebno značilnost poljske zgodovine. Tema, vzeta iz 15. poglavja prvega pisma Korinčanom, govori o veri v Kristusa, ki lahko spreminja, predvsem preko molitve za vidno edinost Cerkve, ki je Kristusovo telo. S tem ko molimo za polno in vidno edinost Cerkve, se bomo tako mi kot tradicija, ki ji pripadamo, spremenili, preoblikovali in postali podobni Kristusu. Gre za vznemirljivo vizijo s posledicami. Edinost, za katero molimo, bi namreč lahko zahtevala prenovo načinov življenja Cerkve. Edinost ne pomeni samo prijetnega prijateljstva in sodelovanja. Zahteva tudi pripravljenost dopustiti tekmovalnost med nami., zahteva odprtost drug do drugega, ter pomeni pokloniti in sprejeti različne duhovne darove.

Torek, 17.01.2012

Danes goduje priljubljeni svetnik Anton Puščavnik. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu.  Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas: »Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«
Puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Svetega Antona so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov. Ti so vodili zavode za umsko prizadete. Zato so pogosto nabirali darove: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo to prepovedano. Tako je postal sv. Anton zavetnik živinorejcev.

Ponedeljek, 16.01.2012

V neki knjigi sem našel tole zgodbo, ki me je nagovorila:
K profesorju je stopil študent in rekel: “Umetnost pogovarjanja je temeljnega pomena za uspeh v mojem bodočem poklicu. Pa vendar ni nobenega tečaja o tem. Kako naj se naučim umetnosti pogovora?”
“Dobro vprašanje”, je odgovoril professor. „Če boš le voljan poslušati, te bom naučil.“ Sledila je dolga in mučna tišina. Končno je študent prekinil tišino in dejal: „Dobro, poslušam.“ Vidiš, je rekel profesor, se že učiš.
Imamo dvoje ušeš in samo ena usta, je povedal nekdo, ki je hotel poudariti, kako moramo najprej poslušati, šele nato govoriti.
Pa še več kot trideset zob nam je Bog dal, da bi zadrževali naš jezik, je dodal drugi.
Želim nam vsem lepa srečanja in dobre pogovore!

Nedelja, 15.01.2012

Vsako leto skušam v mesecu januarju  odkrivati in poglobiti določen vidik v življenju  sv. Janeza Bosca. Ko je postal duhovnik v Turinu, je predvsem v mladinskih zaporih čedalje bolj dojel, da mladi iščejo srečo, želijo biti sprejeti in spoštovani, želijo uživati življenje. Hkrati pa je ugotovil, da so mladi v zaporu zato, ker niso našli človeka, ki bi veroval vanje in bi jim pomagal pozitivno razvijati njihove moči in sposobnosti.

Don Bosco je svoje življenje posvetil njim in z njimi ustvarjal okolje, v katerem bodo mladi okušali in poglabljali veselje nad življenjem. Pomagal jim je razvijati svoje sposobnosti in lastnosti ter v Jezusu spoznavati in vzljubiti človeško obličje Boga. Don Bosco, ki je verjel v dobroto in dostojanstvo vsakega človeka, zlasti mladega, je bil prepričan, da prijateljstvo z Jezusom vodi k veselemu in srečnemu življenju. Tudi po več kot 120 let po njegovi smrti mi ostaja Don Bosco vzor duhovnika, ki odgovarja na vprašanje mladih: Kje stanuješ? z Jezusovimi besedami: Pridi in boš videl!“

Im heutigen Sonntagsevangelium lädt Jesus Jünger ein, eine Erfahrung des Zusammenlebens mit ihm zu machen: „Kommt und seht“. Etwas unermesslich Schönes haben sie in dem Moment erfahren „ Sie gingen mit und sahen wo er wohnte und blieben jenen Tag bei ihm“ (Joh 1,39). Durch Don Bosco machen auch heute Jugendliche ähnliche Glaubenserfahrungen.