Petek,1.2.2016

Moj sosed z Bistrice v Rožu, Karel Smolle, ki se ga bo marsikdo spominjal kot politika, je v mladih letih bil tudi obetaven pesnik. Skupaj s Florjanom Lipušem in Erichom Prunčem je leta 1960 ustanovil literarno revijo »mladje«, pet let pozneje pa je pri enaindvajsetih letih pod psevdonimom »Miško Maček« objavil edino pesniško zbirko ujeti krik. Mali škandal bi skorajda povzročila uvodna pesem. V zaključnem verzu se namreč pojavlja bog, ki ga avtor nikakor ni hotel zapisati z veliko začetnico. Mohorjeva se nikakor ni mogla sprijazniti s pravopisnim pomanjšanjem najvišjega. Na koncu je našel avtor sam salomonsko rešitev. Vso pesem so, kot kak antični napis, natisnili, brez ločil, z velikimi črkami. Sporni stih pa sploh ni bogokleten, temveč, nasprotno, tolažilen, še več: je naravnost bodrilna in spodbudna blagovest. Poln zaupanja in globoke gotovosti namreč ugotavlja: IN BOG JE TAM KJER GA NI!

Četrtek, 31.3.2016

Velika noč je komaj minila, pa je že spet skorajda tako, kot da je letos, kot da je nikoli ni bilo. Zakaj prekrivata svinina in skrb delovnika tako hitro in tako temeljito vso vzhičenost in vznesenost praznikov? Lenobno se prepuščamo toku časa, v katerem so ure dolge in dnevi kratki, ker si postajajo vse bolj podobni. Zimsko spanje podaljšamo s spomladansko utrujenostjo. Kje so ostale naše strasti, naše želje? Kaj nas še zares razveseli? Petje ptic in iskanje pirhov? Veselje drugih, mlajših, otrok? Vzemimo besedo »pomlad« dobesedno, postanimo spet otroci, bodimo zanosni in razposajeni. Ta sapica bo morda sprva samo rahel, topel piš. Kar kmalu pa se bo razrastla v pravi pravcati spomladanski vihar, ki bo močno razpihal žerjavico v nas v pravi, pravcati, trajni velikonočni ogenj.

Sreda, 30.3.2016

Letnih časov kot da ni več. Včasih je bilo leto razdeljeno na zanesljive, predvidljive četrtine. Na obdobje počitka in obnove, na prebujanje in pospravljanje, na setev in na žetev. Zdaj pa so ostale samo skrajnosti – mraz in vročina, suše in dolga deževja. Vmesnih leg pa skorajda ni več, prehodi pa so se krepko skrčili ali so kar popolnoma izginili. Posledica tega je tudi, da izgubljamo občutek za odtenke, da nismo več pozorni na podrobnosti. Vsako veselje mora biti neznansko, z naravnost nadčloveškimi razsežnosti. Šele tisto, kar presega naše zmogljivosti, je tisto pravo, pač presežnik – super, mega, giga. Ali nas bo res odrešila samo izjema, srečka, glavni zadetek? Toda če priznavamo samo najboljše, se obenem prepuščamo tudi najslabšemu. Svet pač ni samo črn in bel. Kljub temu pa ni treba pristajati na kompromise, ki imajo vedno pridih gnilega in grenkega. Svet je namreč pisan kot pirhi. Sploh po veliki noči!

Torek, 29.3.2016

Radovedna in nemara rahlo zmedena učenca sta spregledala šele, ko sta prispela v Emavs, v kraj, ki bi se mu po naše reklo »topli izvir«. Prišla sta do izvira, ki bi utegnil biti zdravilen. Toda njun skrivnosti spremljevalec je izginil, čim sta v njem prepoznala zveličarja: »Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.« Šele zdaj si priznala, da je – navajam – »najino srce gorelo v naju«. Bila sta enega srca, ko sta poslušala, kako je – spet navajam – »odpiral Pisma«. Odstiral jima je pogled na božjo besedo. Prepoznala pa ga nista po besedah, temveč po dejanju, saj »je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal.« Spoznanje ni prepoznavanje preteklega, zamujenega, temveč čimbolj neposredno srečanje – pozorno sprejemanje tistega, kar je, tu in zdaj.

Ponedeljek, 28.3.2016

Saj se vam je tudi že kdaj zgodilo, da ste na ulicah srečali nekoga, ki se vam je sicer zdel sila znan in vendar nikakor se niste mogli spomniti, od kod ga poznate, tako da ste po malem podvomili, ali ga mogoče le niste zamenjali. Še huje pa je, če vas nekdo ogovori, ki se vam zdi popolnoma tuj, in se obnaša, kot da ste skupaj z njim, kot se reče, pasli krave. Vljudno se boste delali, da nič ni narobe, da je vse v najlepšem redu, pri tem pa vzhičeno in krčevito razmišljali, s kom imate opravka. Pa sploh ne gre za to, da vas spomin vara ali pušča na cedilu; ta oseba je preprosto izginila z vašega obzorja. Odprite se trenutku, sedanjiku, tokratnemu srečanju. Bodite previdni, predvsem pa pogumni. Spoznanje in razglabljanje namreč lahko tudi slepi. Tako se je tudi zgodilo učencema, ki sta spremljala neznanca v Emavs. Na koncu se jim je posvetilo: »Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.«

Nedelja, 27.3.2016

Rodil se je z začetkom zime, ko tema ljudi ne samo obdaja. Včasih kar grozi, da jih po malem tudi od znotraj napolni. Od zunaj in znotraj nas načenja, pritiska na nas in nas stiska, kot mlinski kamen, ki hoče streti in mleti vse, kar je še celo. In vendar je zima, kljub mrazu in temačnosti, ki nas utesnjujeta, tudi in predvsem obdobje obnove, ki je potrebna za vsak ponovni začetek. Sneg ni samo bel mrliški prt; kmetje dobro vedo, zakaj mu pravijo »beraški gnoj«. Zmrzal namreč tudi uniči mrčes v zemlji, ki ovira rast. Božična noč je sveta in blažena, predvsem pa je dolga. Z njo se premagovanje teme komaj začne. Po pomladnem enakonočju je vzšla močna polna luna. Z Veliko nočjo se je ponovno uveljavila svetloba. Od zunaj in od znotraj nas odslej preseva in greje nepremagano, nepremagljivo sonce.