Petek, 28.04.2017

Ne želim ti vseh možnih daril, temveč nekaj, česar večina nima. Želim ti čas. Želim ti čas, da se lahko razveseliš in zasmeješ. Če ga koristiš, boš lahko storil veliko lepih stvari. Pustolovščine, na primer, ali počitek.

Želim ti čas za razmišljanje ter za dejanje. Čas, ne samo zate – želim ti čas, ki ga lahko podariš tudi naprej … Želim ti čas, da ti ni treba hiteti in teči. Čas, da ti ni treba gledati na uro. Da se umiriš.

Želim ti čas, da lahko v poletni noči ležiš na travniku in šteješ zvezde. Čas, da se naučiš iz preteklosti ter da se veseliš prihodnosti. Želim ti čas za novo upanje in čas za odpuščanje.

Želim ti čas, da se spomniš vseh lepih stvari svojega življenja. Čas, da zagledaš in občuduješ lepoto malenkosti vsakdana, da si hvaležen zanj. Želim ti čas, da lahko vsak dan, vsako uro in vsak trenutek doživiš kot Božji dar.

Želim ti čas za življenje.

Četrtek, 27.04.2017

(iz knjige Drobne zgodbe z biserom, zbral Božo Rustja)

Mlad misijonar je v gozdu srečal drvarja, ki je napravljal drva. „Kako čudovita priložnost, da ga spreobrnem v krščanstvo!“ si je dejal, ko je pomislil, da drvar verjetno še nikoli ni slišal za Jezusa.

Ves dan je bil pri njemu, on pa je sekal drva in jih nosil na voz. Ko se je spet vrnil v gozd in spet odnesel drva na voz, ga je mladi misijonar vprašal: „Si sedaj pripravljen, da sprejmeš Jezusa?“

„Ne vem“, je odgovoril drvar. „Ves dan mi govoriš o tistem Jezusu, ki nam pomaga nositi bremena življenja, ti pa meni nisi pomagal nositi niti enega.“

Sreda, 26.04.2017

Velikokrat ne vem, kam me vodiš, Gospod. Pogosto sem zmeden, iščem te v temi kot policaj, ki ne ve, kje bi našel storilca. Iščem te po internetu, na pametnem telefonu, v socialnih omrežjih. Ampak te ne najdem.

Potem pride točka, ko obupam, ne da se mi te več iskati. Ne najdem dokazov za tvoj obstaj. Niti ne vem več, zakaj sem te sploh začel iskati.

 

Če bi me slučajno slišal, Bog, pošlji mi človeka, ki mi pomaga pri iskanju tebe. Ki me posluša in ki ga lahko poslušam. Ki molči z mano in s katerim lahko molčim. Ki mi zaupa in kateremu lahko zaupam jaz. Ki mi verjame in v katerega lahko verjamem. Pošlji mi človeka, ki pazi name in na katerega lahko pazim.

Pošlji mi človeka, ki se z mano odpravi na pot k tebi. Pošlji mi prijatelja, s katerim in v katerem lahko srečam tebe, Bog.

Torek, 25.04.2017

Biti velik in mogočen,

lep, cool in sexy,

imeti kaj za povedati,d

vse to je „in“.

 

Če pa se gledam v ogledalu,

se počutim le majhnega.

Nisem tako super, tako zabaven

kot si želim.

 

Ne stojim v središču,

nikoli ne bom imel moči in oblasti.

Večina stvari mi ne uspe,

rad bi imel talent za vse.

 

In če bi bili majhni koraki pomembni?

Če bi me majhni napredki tudi vodili do cilja?

Kaj, če so „mali“ ljudje po tvoji volji?

 

Bog revnih in malih,

podari mi spoznanje,

da do cilja ne vodijo moč, oblast in bogastvo,

temveč pogum do življenja.

Ponedeljek, 24.04.2017

(iz knjige Drobne zgodbe z biserom, zbral Božo Rustja)

Dva brata sta delala skupaj na kmetiji. Eden je bil oženjen in je imel veliko družino, drugi pa je bil samski. Brata sta si delila pridelke in dobiček. Nekega dne pa si je samski mislil: „Ni prav, da vse, tudi dobiček, deliva na pol. Jaz sem sam in potrebujem manj kot on, ki ima celo družino.“ Zato si je vsako noč natovoril vrečo žita in ga odnesel iz svoje hiše čez dvorišče v bratovo kaščo. Skoraj istočasno je poročeni brat razmišljal: „Ni pravično, da z bratom deliva pridelke in dobiček na pol. Jaz sem poročen in zame skrbi žena, v prihodnosti pa bodo skrbeli otroci. Brat pa nima nikogar, ki bi v prihodnosti skrbel zanj.“ Zato si je vsako noč natovoril vrečo žita in ga odnesel iz svoje hiše čez dvorišče v bratovo kaščo.Po dolgih letih brata nista mogla razumeti, da se njuni zalogi žita ne zmanjšata. Neko noč pa sta v temi trčila drug na drugega. Odkrila sta, zakaj se zaloga žita ni zmanjšala. Odložila sta vsak svojo vrečo in se objela, srečna zaradi medsebojne nesebične in darujoče ljubezni.

Nedelja, 23.04.2017

(Anselm Grün, Mala knjiga o pravi ljubezni)

Avtor Antoine Saint-Exupéry pravi: „V hrepenenju po ljubezni je že ljubezen.“ Namesto da se pritožujem, da doživljam premalo ljubezni, premalo varnosti, premalo duhovnega dotika, opazujem v sebi hrepenenje po tem. In v hrepenenju je že to, po čemer hrepenim. Nekateri tarnajo, da njihova ljubezen do drugega človeka ni izpolnjena. Počutijo se na smrt nesrečne. Tudi tedaj je bolje – namesto da se zagrizem v neizpolnjenost – preprosto občutiti ljubezen, ki jo zaznavam v zaljubljenosti. V meni že je ljubezen. V hrepenenju po drugemu čutim samega sebe in ljubezen, ki je v mojem srcu.

Mnogi zbežijo od svojega hrepenenja, ker mislijo, da povzroča v njih samo bolečino. Vidijo samo to, kar se ne izpolni. Vendar ima hrepenenje lastno kakovost. Naredi nas žive in široke. Brez hrepenenja človekova duša izgubi prožnost.