Petek, 18.11.2016

Zgodovinske knjige so polne zgodb o nadarjenih ljudeh. Njihovi talenti so bili zakopani, dokler jim jih ni kdo pomagal odkriti. Albert Einstein je šele s štirimi leti začel govoriti in s sedmimi leti brati. Isaac Newton je bil v šoli slab. Urednik časopisa je odpustil Walta Disneya, ker ni imel „dobrih idej“, Joseph Haydn ni hotel nuditi glasbene izobrazbe Beethovnu, ker se mu je zdelo, da je brez glasbenega talenta in da počasi dojema. Iz takih in podobnih zgodb se lahko nekaj naučimo: Različni ljudje se razvijajo v različnih obdobjih in najboljši spodbujevalci so ljudje, ki odkrivajo skrite talente. O pisatelju Dostojevskem pravijo, da je imel nekega meniha, h kateremu je hodil na pogovor. Menih mu ni očital njegovih napak in grehov, ampak mu je pomagal, da je izrazil svoje sposobnosti in tako pripomogel, da je pisatelj ustvaril prvovrstne umetnine.

Vsak izmed nas je lahko tak menih, človek, ki ne gleda na slabosti in grehe sočloveka. Dobri človek spodbuja, odkrije, navduši. In dobri človek bo navdušen. In nekdaj, čez par sto let, bodo morda tudi naša imena zapisana v zgodovinskih knjigah, polne zgodb o nadarjenih ljudeh.

 

Četrtek, 17.11.2016

 Jakob Wüster / Lok med rojstvom in smrtjo

Ob nekaterih dneh

Se nasmejim

Veji bresta

Pred svojim pravokotnikom

Ostaja zasidrana

Najti jo je v njegovem deblu

In se prenaša

Povežem se z njo

V besedi

Izpostavljam se vetrovom

V rogovili

Spreten v besedi sedim

In pripravljen sem uiti samoti bresta

Moje roke se vlečejo

In skorjajo

V razpokanosti

 

Sreda, 16.11.2016

Pokaži nam skrivnost smrti, je pravil eden. In je rekel: Vprašate po skrivnosti smrti. A kako bi lahko dojeli, če ne iščete v srcu življenja? Nočna sova z njenimi očmi ni zmožna spoznati misterij dnevne luči. Če resnično želite spoznati dušo smrti, odprite vaše srce, daleč, za telo življenja. Ker življenje in smrt sta eno, kot sta eno reka in morje. Na temelju vaših upanj in želja počiva vaša brezbesedna vednost o onostranstvu. In kot seme, ki pod snegom sanja, sanja vaše srce o pomladi. Zaupajte tem sanjam, v njih so skrita vrata v večnost. Vaš strah pred smrtjo ni nič drugega kot strah pastirja, ki stoji pred kraljem in čaka na njegov častni dotik. A pastir ni hvaležen za strah, da lahko sprejme znak kralja? Mar se ne zaveda mnogo bolj svojega strahu? Ker kaj lahko pomeni smrt drugega, kot stati nag v vetru in stopiti v sonce? In kaj lahko pomeni nehanje dihanja, če ne osvoboditev duha o dolini in gori, da bi se lahko neizogibno razširil do Boga? Šele ko ste pili iz reke molka, boste lahko peli. In če ste dosegli vrh gore, potem se bo začela vaša pot navzgor. In če vaše telo spet pripada zemlji, šele potem boste lahko resnično plesali.

 

Torek, 15.11.2016

V rafineriji je izbruhnil velik požar. Ognjeni plameni so švigali visoko in proti nebu se je dvignil gost, temen dim. Vročina je bila tako huda, da so morali gasilci parkirati svoje avtomobile daleč proč od požara. Požara ni bilo mogoče obvladati. Nenadoma se je iz daljave začel bližati gasilski avtomobil. Lezel je po cesti navzdol. Zaustavili so ga lahko šele tik pred ognjem. Gasilci so hitro poskakali iz njega in začeli gasiti. Ko so drugi gasilci iz daljave to videli, so prevrnili postavljene ovire in se spopadli z ognjem. Tako so požar omejili. Ljudje, ki so videli to akcijo, so pomislili: „Kako pogumen je moral biti voznik tega gasilskega avtomobila!“ Sklenili so, da mu dajo priznanje za izjemen pogum.

Pri slovesnosti podelitve je poveljnik dejal odlikovancem: „Priznanje vam dajemo za izredno pogumno dejanje. Vaša zasluga je, da ni prišlo še do večje materialne škode, morda ste rešili življenje mnogim ljudem. Čutim se vaš dolžnik. Je kakšna posebna stvar, ki bi jo še posebej radi imeli?“ Voznik je brez obotavljanja dejal: „Nove zavore“.

Kolikokrat nam neugodne, nezaželjene okoliščine pomagajo pri odkrivanju svojih sposobnosti? Nekaterih nikoli ne bi odkrili, če ne bi prišli v kakšno stisko. Probleme lahko vidimo kot oviro, lahko jih pa vidimo kot enkratno možnost. Zmožni smo veliko več kot mislimo. Ne vsega, ampak marsičesa.

 

Ponedeljek, 14.11.2016

Pred mnogimi leti so se irski emigranti odločili, da bodo jedli debel krompir in ohranili droben krompir za seme. Ko so pojedli ves debel krompir, so morali saditi drobnega. Seveda so se kmalu uresničili zakoni narave in zrasel jim je krompir, droben kot oreh. V tej bridki izkušnji so se irski kmetje naučili, da ne morejo zase ohraniti najboljše stvari in slabe pustiti za seme. Narava nas uči, da je žetev takšna, kakršna je setev.

Sajenje drobnega krompirja je danes zelo pogosto: najboljše stvari v življenju ohranimo zase, za druge pa prihranimo manj vredne. Ne moremo pričakovati, da bo naša sebičnost poplačana z nesebičnostjo. Jezus v zlatem pravilu pravi: „Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.“ (Mt, 7,12)

Od irskih kmetov se lahko naučimo: Ne moremo pojesti debelega krompirja in pričakovati, da bomo iz drobnega, slabega semena pridelali krompir za celo leto. Res je, žetev bo takšna, kakršna je bila setev.

 

Nedelja, 13.11.2016

Iz knjige „Der Prophet“ Khalila Gibrana.

O lepoti

In pesnik je menil: Govóri nam o lepoti.

In je odgovoril: Kje naj iščete lepoto, in kako bi jo lahko našli, če ni ona sama vaša pot in vaša voditeljica? In kako naj govorite o njej, če ne ona sama spleta vaš govor?

Ranjeni in užaljeni pravijo: „Lepota je dobrosrčna in mila. Kot mlada mati, ki se na pol sramuje svoje lepote, potuje med nami.“

In strastni menijo: „Ne, lepota je mogočna in živahna. Kot vihar zatrese zemljo pod nami in nebo nad nami.

Utrujeni in izmučeni rečejo: „Lepota je mehko šepetanje. Govori v našem duhu. Njen glas se ukloni našemu molku kot mali plamen, ki iz strahu pred senco vzdrgeta.“

In nemirni pravijo: „Slišali smo jo kričati sredi gora, in z njenim strašnim glasom so prišli kopita in rogovja in peruti.“

Nočni čuváji menijo: „Lepota bo prišla z jutrom iz vzhoda.“

Opoldne govorijo delavci in popotniki: „Videli smo, kako se je iz oken večera zlila čez zemljo.“

Pozimi pravijo zasneženi: „Vigredi bo prišla, skakajoča.“

Poleti rečejo kmetje: „Videli smo jo plesati z jesenskimi listi, in videli smo tančico snega v njenih laseh.“

Vse to ste povedali o lepoti, a v resnici niste govorili o lepoti, temveč o neizpolnjeni potrebi. Lepota ni potreba, mar je ekstaza. Ni žejna usta in ni proseča roka, temveč srce polno ognja in začarana duša.

Lepota ni ne slika ne pesem, ki bi jo radi videli in slišali, temveč slika, ki jo vidite kljub zaprtih oči in pesem, ki jo zaslišite brez ušes. Lepota ni ne sok pod suhim drevesom ne perutnina oreva, temveč vrt, ki nikoli ne neha cveteti in roj neskončno letočih angeljov.

Lepota je življenje, če odkrije sveti obraz. A vi ste življenje, in vi ste tančica.

Lepota je večnost, ki se gleda v ogledalu. A vi ste večnost, in vi ste ogledalo.