Petek, 21.11.2014, (Lk 19,45–48)

Dobro jutro!

V tiskanih medijih, na radiu, televiziji in spletu dnevno preberemo ali slišimo veliko besed. Njihovo sporočilo in to, kar govorimo, nezavedno postaja del nas, v skladu s tem mislimo in ravnamo. Če so besede pozitivne in spodbudne, ugodno vplivajo na naše odnose, delo in osebnostno rast, slabe besede pa so kakor rak in nas razjedajo. Božja beseda, zapisana v Svetem pismu, ima za razliko od človeške posebno moč, ker je polna Svetega Duha. Po njej nam Bog vedno znova sporoča pomembne vsebine za naše življenje. Ta beseda se na prvi pogled večkrat zdi oddaljena od realnega sveta. Ker je ne razumemo, je ne vzamemo zares in na nas posledično ne deluje. V resnici je njena logika takšna, da jo moramo najprej slišati, se po njej ravnati, šele nato jo bomo lahko globlje razumeli. V tem primeru ravnamo podobno kot otroci, ki pospravijo sobo zato, ker so tako naročili starši; torej zaradi njihove avtoritete in ker jim zaupajo, ne pa, ker bi razumeli, da je tako dobro in prav zanje osebno. Razumeli bodo kasneje. – Jezus v današnjem evangeliju iz templja izžene preprodajalce, ker so s trgovanjem onečastili svetišče. Češčenje Gospoda so zamenjali z mamonom. – Koga častimo mi? Tempelj je naše srce, ki je svetišče Svetega Duha? Kaj je v njem? S čim ga polnimo, s kakšnimi mislimi, besedami in načrti? – Vabim vas, da smo pozorni na besede, ki jih slišimo, beremo, govorimo in da vse, kar je slabega, zavestno zavrnemo. Tako zlo od zunaj ne bo moglo do srca. Poslušajmo, berimo in ohranimo v sebi Božjo besedo, ki ima moč, da nas spremeni in napolni z mirom, veseljem in zaupanjem. Verujemo Njegovi besedi?

Lepe pozdrave in Božjega blagoslova vam želim!

 

Četrtek, 20.11.2014 (Lk 19,41–44)

Drage poslušalke, spoštovani poslušalci!

Večkrat doživim, ko starši, še posebej mame, tarnajo in z razočaranjem izpovedujejo: »Vse sva storila za našega otroka. Poskrbela sva za šolanje, stanovanje, ga vzgajala v veri, sedaj pa naju je zapustil. Zelo naju boli, da naju niti ne obišče, pride le, če kaj potrebuje. Najbolj sva prizadeta, ker je opustil molitev, mašo in vero.« – Jezus v današnjem evangeljskem odlomku tarna in se zjoče nad mestom Jeruzalem, ki ni prepoznalo časa njegovega obiska ter vztraja v zlu. Zaradi tega se bo po njegovi napovedi mesto zrušilo. Njegov jok je namenjen tudi nam. Jeruzalem smo mi, ki beremo Božjo besedo, napolnjeno s Svetim Duhom, in nas vabi k spreobrnjenju. Namenjena je nam, da bi tudi mi danes prepoznali trenutek njegovega obiska. Ta »danes« se podaljšuje za nekaj časa, da bi prepoznali, ugoden čas (gr. kairós), to je milostni neponovljiv trenutek, ko se še lahko odločimo za spreobrnjenje. Proces spreobračanja pomeni, da se zlu, ki je v nas, v moči Božje milosti zoperstavljamo. – Njegova beseda ni grožnja, temveč ugotovitev, da naše življenje brez njega nima prihodnosti. Hkrati je povabilo, da odpremo oči srca, se pogledamo v ogledalo njegove besede in zaznamo, kateri duh nas vodi: Božji duh ali hudi duh. – To bom počasi postopno spoznavali, če bomo gledali, kako preživimo posamezen dan in kako reagiramo na različne izzive. – Je misel na Boga sestavni del dneva, se mu zahvaljujemo in se mu izročamo? – Gospod danes prihaja k nam, nas gleda in morda joče nad nami. – Ga prepoznavamo? Samo z Njim lahko prepoznamo zlo v sebi in se ga osvobodimo!

Naj bo Gospod z vami na vseh vaših poteh!

 

Sreda, 19.11.2014 (Lk 19,11–28)

Dobro jutro!

Konec letošnjega oktobra je v Sloveniji nepričakovano umrl duhovnik, star 44 let, ki sem ga poznal iz študijskih let v bogoslovju. Ob novici sem se zdrznil in zamislil. – Koliko časa mi je še namenjenega? Kako odgovorno živim darove in jih razvijam? Sem (že) pripravljen na srečanje z Gospodom? – Ne vem ne ure ne dneva izteka mojega tuzemskega življenja. – Današnji evangelij govori o človeku, ki je desetim sodelavcem razdelil premoženje. Vsakemu je dal po eno mino z naročilom, naj z njo trgujejo in jo plemenitijo. Številka deset pomeni celotno človeštvo, vrednost mine pa je bila po oceni biblicistov vsota treh povprečnih mesečnih plač. Dejansko gre za naše življenje in darove ter talente, ki smo jih prejeli v dar. – Kako jih uporabljamo in razvijamo? – Evangelij poroča, da so nekateri »kapital« dobro oplemenitili in bili ob koncu pohvaljeni, nekdo pa je dar zakopal in ni prinesel nikakršnega dobička. Nekateri v življenju uspejo narediti velike »stvari«. Ustvarijo si npr. družino, uspešni so na področju poklica ter (z)gradijo kakovostno mrežo odnosov. Poznamo pa tudi primere, ko ljudje zapravijo zdravje in ugled ter celo propadejo. – Vsi nimamo enakih možnosti, izhodišč in pogojev za celostno in zdravo rast ter posledičen doprinos sadov. – Gospod nas ne bo sodil po zunanjem uspehu, temveč po vsakodnevnem vloženem trudu. Naša »sodba« se torej piše danes. Sedanjost je priložnost, ko lahko prejete darove in talente povečujemo in s tem duhovno rastemo in napredujemo.

Naj vas vse spremlja Božji blagoslov!

 

Torek, 18.11.2014 (Lk 19,1–10)

Spoštovani poslušalci, drage poslušalke!

»Ne hodim k maši. Če grem, vstopim v svetišče z veliko težavo in občutkom krivde. Občutek imam, da me vsi gledajo in me obsojajo, ker sem ločena.« – Takšne in podobne izpovedi slišim pogosto. Nekdo ima željo po osebnem stiku z Gospodom, pa so vmes različne ovire in oziri; tako v človeku samem, kot tudi v njegovih bližnjih oz. okolici. – Včasih so le-te osnovane, pogosto zgolj namišljene, pa vendarle otežujejo komunikacijo in odnose med nami in z Gospodom. – Zahej, ki nam ga današnji evangelij daje za zgled, je bil višji cestninar in bogat človek. Evangelist poudari, da zaradi majhne postave in množice ni mogel videti Jezusa, zato je splezal na drevo. Jezus ga je opazil in se je povabil k njemu na obed. Ljudje so se zgražali. Niso ga marali, ker je bil goljuf. Pohujševali so se. Jezus ga je pogledal in videl v njegovo srce. Zaznal je njegovo obžalovanje grehov ter hrepenenje po odpuščanju in sprejetosti. – Odgovoril je z ljubeznijo; pogledal ga je od spodaj navzgor. – Zahej predstavlja vsakega človeka, ki velja za izločenega iz skupnosti; za grešnika, ki po »naših« merilih ne more biti deležen odrešenja in pozornosti, obenem pa si želi biti sprejet. »Majhna postava« lahko pomeni nezmožnost samoodrešitve, obkrožajoči ljudje pa različne ovire in predvsem greh, ki zapira odnos z Gospodom. Njegov zgled je za nas ogledalo. – Kakšen odnos imamo do drugih, kako jih obravnavamo? Ali smo se pripravljeni srečati s seboj, z našo krivdo in slabostmi? Naš greh predstavlja milostni trenutek in prostor, kjer nas Gospod želi obiskati in rešiti. Je v nas želja po srečanju z Jezusom in pripravljenost iti za Njim?

Lep dan vsem in srečno tistim, ki ste na poti!

 

Ponedeljek, 17.11.2014 (Lk 18,35–43)

Dobro jutro!

Študentko četrtega letnika sem pred izpitom iz cerkvenega prava vprašal, zakaj študira teologijo. »Zadeli ste v bistvo, ne vem, zakaj sem tu, tudi ne, česa si pravzaprav v življenju želim«, mi je odgovorila. – Odgovor na vprašanje, kaj je v resnici smisel našega življenja in česa si želimo, resnično ni enostaven. Včasih so potrebna leta in veliko duhovnega napora, da na koncu predora zasveti luč. Slepi berač iz današnjega evangelija, ne vidi, se pa zaveda svoje želje po zdravju in jo izrazi. Kliče Jezusa in ga prosi usmiljenja. Ta ga pozove, naj svojo željo izrazi na glas in jo ozavesti! – »Da bi spregledal,« zakliče! – Ozdravila ga je vera, da ga Jezus more ozdraviti. Slepi mož nima imena, zato predstavlja vsakogar, ki bere in premišljuje evangelij. – Verujemo Vanj, da nas more ozdraviti? Pred Bogom smo vsi berači. Vse, kar imamo, je njegov dar. Če tega ne zaznamo, smo v resnici duhovno slepi. Duhovna slepota je hujša od telesne, ker jo je težje prepoznati in ima daljnosežnejše posledice, še posebej, če se je ne zavedamo. Živimo po Božji milosti. – Se tega zavedamo? – Če mislimo, da je z nami vse v redu, ne vidimo in posledično živimo v prevari. Kaj si v resnici želimo? Si našo željo Gospodu upamo izraziti na glas? Začetek rešitve je v zavedanju lastne revščine, priznanju nemoči in da kakor berač kličemo k Jezusu in mu povemo, kaj nas teži! Kakšna je torej moja želja?

Naj vas v novem dnevu vse spremlja Božji blagoslov!

 

Nedelja, 16.11.2014, - 33. nedelja med letom (Mt 25,14–30)

Drage poslušalke, spoštovani poslušalci!

»Tempus fugit,« pravi latinski pregovor. Čas teče, beži. Kako je čas kratek, posebej občutimo ob koncu cerkvenega in koledarskega leta. Komaj vstopimo vanj, že je tu poletje, jesen, zima in spet novo leto. Jesen in zima nas spominjata na minljivost. Vemo, da se življenje izteka, ne vemo pa, kdaj bo nastopil trenutek smrti. Bog ni omejen na čas in prostor, kakor človek. Vsakdo od nas pa odloča, koliko trenutkov bo namenil Bogu. Dlje in bolj ga bom poslušali, več duhovnih sadov, kot sta mir srca in globinsko notranje veselje, bomo deležni. Ob izteku cerkvenega leta odlomki dnevne Božje besede vabijo k razmisleku, kako izrabljamo čas, današnji evangelij pa bolj konkretno, kako uporabljamo talente in darove, ki nam jih je Gospod podaril. Za to, kako smo jih uporabili in morda pomnožili, bomo odgovarjali. Naše življenje je dragocen in neprecenljivi dar. – Kako ga živimo? Koliko časa namenimo Bogu? Načrtujemo dan tako, da je v njem tudi čas za molitev in premišljevanje Božje besede? Poleg nedeljske maše imamo vsak dan na voljo veliko drobnih trenutkov, ko lahko pomislimo na Boga, npr. ko vozimo avto ali ko čakamo na vlak ali avtobus. Izkoristimo tak čas za molitev in premišljevanje svetopisemskega stavka. Gospod nas vabi v odnos? Si najdemo čas Zanj? Si sploh želimo biti z Njim? Tempus fugit!

Želim vam lep dan!