Petek, 01.08.2014

O Bogu v vsakdanu govoriti

Zakaj pa nisem molčala?

Zakaj so izgovorila moja usta te besede?

Zakaj nisem najprej premislila in potem govorila?

Človek z usti je hrano in izgovarja besede – govori. Govorjenje in medsebojna komunikacija se nam zdita samoumevni. Pa ni tako. Pri majhnem otroku spoznamo, kako težavno je, da se nauči govoriti in marsikdo bi rad kot odrasel znal kak tuj jezik. Vsi vemo, da to ni enostavno.

Usta so organ, s katerim človek lahko povzroči dobro ali zlo.

Jezus je rekel v Matejevem evangeliju: „človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja izust, to omadežuje človeka.“

Izgovorjeni besedi pa sledi delovanje. Pomembna se mi zdijo tri težišča:

Moje delovanje in govorjenje z mano:

Kakšne malenkosti in dela opravljam vsak dan? Se moje govorjenje z delovanjem ujema, ali govorim drugače kot pa ravnam?

Moje delovanje in govorjenje s sočlovekom:

Ali se odpovem površni govorici in krivičnim izjavam? Ali tehtam besede v svojem srcu, preden jih izgovorim?

Moje delovanje in govorjenje z Bogom:

Ali si vzamem čas za pogovor z Bogom v molitvi, v poslušanju in molčanju?

Ali je Jezus zame zgled, kako je on ravnal z ljudmi?

Zaključiti hočem te duhovne misli z besedami iz Jakobovega pisma:

„…s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.“

Z Bogom.

 

Četrtek, 31.07.2014

Boga v vsakdanu občutiti / zaznati

Če koga srečam, pozdravim. Dam roko, objamem, poljubim. Naše roke izpovedo zelo veliko  o naši lastni osebnosti. Naše roke lahko oskrbujejo starega človeka,  naše roke lahko varno pomagajo otroku, ki se učihoditi.

Dotik z rokami pa je lahko tudi boleč, kadar udarimo.

V naših farah smo navajeni skupno moliti križev pot. Zbrani smo v skupnosti in trpimo z Jezusom. Jezus moli z učenci na Oljski gori in občuti tisto negotovost, tisti strah. Juda je Jezusa izdal s poljubom, dotik, ki je bil za Jezusa boleč.

Krona iz trnja se dotakneJezusove kože, križ pritiska telo močno k tlom. A pri vsej bolečini doživi tudi dotike druge kategorije, dotike, ki so mu v pomoč, ki izražajo kljub trpljenju sočutje in zaskrbljenost.

Samo dva primera hočem omeniti:

Jezus sreča svojo mater – srečati koga – večkrat si želim srečati nekoga, kadar se počutim osamljena.

Veronika poda Jezusu potni prt – če kdo deli z mano moje trpljenje, mi je na pol lažje.

Nas ni treba biti sram, če naše roke ljubeče objamejo in drugemu pokažemo, tukaj sem.

Želim vam za danes srečanja z ljudmi, kjer boste občutili ljubeznivo mater ali roko Veronike v pomoč.

 

Sreda, 30.07.2014

Boga v našem vsakdanu okusiti

“Ali vama je danes teknilo?” vprašam hčerki Vero in Mirjam večkrat po kosilu.

Jed jima po navadi tekne, vse je v redu, včasih pa tudi ne kaj manjka. Ko  sta bili hčerki še  mlajši, se spomnim, da sem ju stisnila k sebi in jima rekla, da bi ju najraje pojedla. In obe sta  se smejali. Ni pa vedno enostavno nekoga notranje sprejeti – z dobrimi in slabimi lastnostmi.

Pomislimo na Jezusovo zadnjo večerjo. Jezus je s svojimi učenci praznoval zadnjo pasho pred  trpljenjem. Jezus se zaveda te poti trpljenja in se nam da samega za jed. Tak opiše v  Lukovem evangeliju: „In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: To je  moje  telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.“

Jezus nas pozva, da njega okusimo. On se nam podari in jedoč se smemo vsega tega spominjati.

Ali začutim potrebo po Božjem daru, ki mi daje moč za življenjski vsakdan?

Na kaj me spominja ta košček kruha?

Ali smo zares pripravljeni notranje sprejeti Jezusa?

Vabim vas, da danes vsaj enkrat zavestno jeste v krogu cele družine.

Ka jobčutimo, če sedimo kot družina okoli mize?

Kaj mi daje moči za vsakdan?

 

Torek, 29.07.2014

Boga v našemvsakdanuvohati

„Vdihnite – Izdihnite!“

Te dve besedi ste sigurno že slišali pri zdravniku in jih tudi zavestno čutili. Zrak nas obdaja,  kjerkoli se nahajamo. Samoumevno je, da dihamo, sploh ne mislimo na zrak ali dihanje.

„Vodo v uste!“, „Sapo mi je vzelo!“ sta izjavi, ki nam povesta: „To je preveč! Tako ne gre!“  Naša sapa je naše življenje. Brez zraka ne bi mogli živeti.

V svetempismu je v prvi Mojzesovi knjigi zapisano:“ Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.“ Sposobnost dihanja je Božji dar.

Smo del Božjega diha in Božjega Duha.

V naši okolici pa vsebuje ta dih tudi vonjave. Vonj mora biti zelo intenziven, da ga zaznamo  in vohamo. Naša stanovanja, kjer živimo, imajo tudi določen vonj in naš čut za vonj je ozko povezan s tem, kakšen odnos imamo do sočloveka.

Posebne vonjave in dišave pa vzbujajo v nas določene spomine – kot so pečen kruh, pecivo, keksi pa tudi dišave iz narave.

Vabim vas, da danes zavestno dihate in vohate.

Vzemite si čas za sprehod v gozd ali po travniku in vohajte vonj narave in imeli boste lep  občutek.

Ti si tisti, ki me pustiš dihati, ti živi Bog.

 

Ponedeljek, 28.07.2014

Boga v našem vsakdanu poslušati

Kaj moram danes vse urediti?

Kdaj mi pripraviš moje podlage?

Kako zgleda z vsakdanjim delom?

Besede moža, partnerja, pogovori z otroki, ropot radija, poročila – veliko besed in različni šumi, ki nas obdajajo. Pri skupni večerji je vklopljen televizor, glasba iz radija preglasi vse  drugo.

V naši družbi so različna mnenja in če eden za neko stvar glasneje vpije, tega poslušamo.  Naša ušesa slišijo, ampak ali so pripravljena slišati tudi notranjost človeka?

Zdaj v počitnicah iščem notranji mir. Ni pa enostavno po vseh teh intenzivnih pogovorih ob  koncu šolskega leta. Ampak v molčanju zaznam, kako prazno postane v moji notranjosti.  Samo ta praznina me usposobi, da notranje slišim svoje misli in dojamem tudi božji glas.

Danes vas vabim, da zaznate pravo poslušanje z zunanjimi ušesi in z notranjim srcem.

Poslušam z enim ušesom, ali z dvema ušesoma?
Ali odprem vrata srca za Boga in bližnje?
Ali hočem zaznati tišino in mir v notranjosti?

 

Nedelja, 27.07.2014

Dobro jutro in Bueg vas prime vam želim in vas vabim, da me v tem tednu spremljate, ko se bomo posvetili Bogu v našem vsakdanu z vsemi čutili.

Boga v našem vsakdanu videti

Predstavljajte si, da slabo vidite, ali da sploh ne vidite! Kaj bi spet radi videli? Kakšni pogledi  bi vam posebno manjkali?

Naše oči so najpomembnejše čutilo. Z očmi kar hitro lahko zaznamo kako situacijo.

Prijazen pogled in smehljajoče oči so ključ za odprtost in sprejetost. Pregovor pravi: „En  pogled izpove več kot tisoč besed.“ V očeh se vidi namreč tudi tisto, kar se odigrava v  notranjosti človeka.

Včasih nam je težko najti miren pogled za malenkosti in lepote naše narave.

Da lahko spoznam božje sledi v svojem življenju, pa naše oči ne zadostujejo.

V prvi Samuelovi knjigi piše: „človek vidi kar je pred očmi, Gospod pa vidi srce.“ Gledanje  se ne dogaja samo prek oči, temveč tudi preko moje notranjosti.

V knjigi Mali princ beremo: „Samo s srcem vidimo dobro, najpomembnejše je za oči  nevidno.“

Da nam notranje gledanje mojih oči lahko uspe, si je treba vzeti čas zakratko tišino. Bodisi  zjutraj aliz večer – pustimo za kratek trenutek naš vsakdan in stopimo z Bogom v pogovor.

Vabim vas, da razmišljate danes tri vprašanja:

Kakšne malenkosti lahko odkrijem v neposredni bližini?
Česar nočem videti? in
Kje me spremlja Bog na tej poti?