Petek, 05.05.2017

V Svetem pismu beremo: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril … Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro«.

Na svetu je veliko dobrega in lepega…

Dobra in lepa je svetloba, dober in lep je modri nebesni obok, dobri in lepi so kopno in morja, rastline, travniki in cvetje, jezera, oceani in valovi.

Dobro in lepo je sonce, luna, zvezde.

Dobre in lepe so ptice, ki krasijo nebo, in ribe, ki oživljajo vode. Dobre in lepe so živali, velike in male, divje in domače, ki naseljujejo zemljo.

Toda nič ni tako dobro in lepo, kakor tvoja podoba, ki odseva v moškem in ženski. V njiju se poveličuje tvoje delo in postane zelo dobro in zelo lepo.

Gospod Bog, pomagaj mi, da bom videl, vedno in povsod, sijaj tvoje podobe v vsaki ženski in vsakem moškem.

Gospod Bog, pomagaj vsaki ženski in vsakemu moškemu, da bosta vedno in povsod odsevala tisto dobroto in lepoto, v kateri so ju ustvaril.

Želim vam blagoslovljen dan, in ne pozabite odsevati Božje lepote!

Četrtek, 04.05.2017

Ta teden se v cerkvah ljudje zbirajo s posebnim namenom – skupaj molijo na nove duhovne poklice. Vsi vemo, vidimo in občutimo, da je duhovnih poklicev resnično malo. Lahko bi se vprašali »zakaj«? Ali Bog nas, mladih, več ne kliče na delo v svoj vinograd? Ali smo enostavno preslabotni za to delo?

Mislim, da nikakor… Če pomislimo, med katerimi ljudmi je Jezus izbral svoje prve učence? Nekateri so bili ribiči, nekateri zdravniki, nekateri cestninarji… Nič posebnega torej. Moški, z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi. Pa vendar jih je Jezus zaznamoval za celo življenje. Zaznamoval jih je do te mere, da se tudi danes, po 2000 letih, še vedno po celem svetu govori o njih in njihovih prigodah z Jezusom.

Bog nas zagotovo kliče. Kliče prav vsakega izmed nas. Nekatere v družinsko življenje, nekatere v Bogu posvečeno življenje. Zagotovo pa Bog od vsakega izmed nas, ne glede na to, ali se odločimo za družinsko ali posvečeno življenje, pričakuje, da ga postavimo na prvo mesto. Že star slovenski pregovor pravi: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu!«

Sreda, 03.05.2017

Leto usmiljenja je za nami, vendar me je ob zaključku leta usmiljenja navdušil naš papež Frančišek, ki je dejal, da smo se v letu umiljenja o usmiljenju učili, sedaj pa je čas, da ga začnemo živeti.

Večkrat razmišljam o usmiljenju, zato bom nekaj misli delil z vami.

Prvi korak, da postanemo bližnji, je, da živimo z odprtimi očmi. Kdor ima zaprte oči v skrbi samo zase, v sanjarjenju, ki zraste v njegovi fantaziji, ali v sanjah, ki jih vzbudi in razvnema televizija. Kdor ima na svoje oči prilepljene svoje ambicije in načrte, ali pa si je nataknil plašnice ideologij in modnih smernic, kdor si pusti napolniti oči s pretirano predanostjo skrbi za telo, športu, glasbi, ne more niti začeti poti, ki naj bi jo prehodil, da bi »postal bližnji«. Ker ne vidi tistega, ki živi ali se pojavi pred njim.

Samo kdor ima oprte oči, se lahko odloča, ali bo stopil na drugo stran ceste ali naj gre dalje ali naj ima sočutje… Sočutje ni jokava in neučinkovita sentimentalnost iz televizijskih nadaljevank. Sočutje je popolna potopitev v stanje drugega, sodoživljanje, ob katerem vztrepeta človekova notranjost.

Gospod Jezus, ti želiš, da na takšen način postanem bližnji vsem, prijateljem in sovražnikom.

Gospod Jezus, oprosti mi! Mogoče še nisem postal bližnji nikomur!

Torek, 02.05.2017

Pred nekaj dnevi sem obiskal mojo babico. Ko sem stopil v njeno hišo me je na omarici prijazno pozdravil šopek. In to ne šopek, kakršnega pripravijo v cvetličarni. Mnogo lepši šopek, šopek šmarnic. Njihov snežno bel in nežen cvet me je spomnil, da se približuje poseben mesec, in z včerajšnjim dnem se je tudi začel - mesec maj. Ta mesec je moj najljubši mesec, saj svoj vsakdan še posebej prepletem z mislijo na Marijo. Z mislijo na tisto Marijo, ki je rekla svoj »da« Bogu in njegovemu načrtu. Ki je pretrpela premnogo bridkosti. Ki je svoje življenje usmerjala po taktih Božje melodije. Ki je naša kraljica, kraljica Slovencev.

In kmalu me malo stisne pri srcu. Ali tudi jaz izrekam jasen »da« za načrt, ki ga zame pripravlja Bog?

Marija, v tem majniku te prosim, da mi daš moči, da bom tudi jaz pripravljen reči moj »da« in »zgodi se mi po tvoji besedi«.

Ponedeljek, 01.05.2017

Danes je praznik, ki je v krščanskem svetu zelo priljubljen, saj se praznuje in s tem poveličuje delo. Predvsem delo v fizičnem pogledu. Od tod tudi krščansko praznovanje Sv. Jožefa delavca.

Poznamo mnogo pregovorov, ki delo poveličujejo. Vsekakor je to še kako pravilno, vendar se mi zdi, da je v današnjem svetu delo dobilo velike razsežnosti, žal večkrat tudi v negativne strani.

Spremljamo lahko da ponekod delajo otroci, ponekod ljudje za manj kot 1 € na dan, ponekod od izčrpanosti za delovnimi stroji tudi umirajo. To je ta negativna stran dela, ko delo vodi požrešnost in nenasitnost posameznikov.   

V današnjem berilu pa lahko beremo o drugačnem delu. Pisano je: »Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine. Gospodu Kristusu služite«.

Želim vam, da bi si v tem prazničnem dnevu privoščili nekaj trenutkov tudi za miren premislek o tem, ali je v vaše vsakdanje delo položena misel na našega nebeškega Očeta.

Nedelja, 30.04.2017

Na današnjo 3. velikonočno nedeljo nas bo Gospod poskušal nagovoriti po vsem dobro znanem evangeliju, ko sta dva učenca potovala po cesti v Emavs. Njuno potovanje ni bilo kot vsa druga do takrat, ampak potovanje z veliko težo preteklih dni, ko je njun Učitelj umrl na križu. Ta dogodek sta doživljala kot konec – konec življenja človeka, ki je njunima življenjema dal nov zagon, novo poslanstvo, nov smisel. In v tisti njuni otožnosti in obupu, se jima pridruži neznanec, in govori z njima. Zaradi vse teže, ki sta jo nosila v srcu, nista mogla spoznati, da ta neznanec ni nek popotnik, ampak Jezus sam. In Jezus se za njiju potrudi, kot ničkolikokrat do takrat. Razlaga jima staro zavezo in ju opogumlja. Naposled se le razkrije, v gostilni, ko razlomi kruh. »In oči so se jima odprle in sta ga spoznala« piše evangelist Luka.

Kaj pa mi, dragi bratje in sestre? Koliko krat se je Jezus za nas trudil in nam v našem življenju dajal očitna znamenja svoje ljubezni? Ali ni dati svoje življenje za naše odrešenje najvišja oblika ljubezni?

Sprejmimo to Ljubezen! Znova in znova jo sprejmimo! In ne pozabimo, da jo moramo deliti tudi naprej.