Petek, 13.01.2017

Ali ste opazili, da je danes petek trinajsti? Eni bi rekli, da je to dan nesreče.

Strah, če pade petek na trinajstega, imenujemo paraskevekatriafobijo. Ta fobija pred petkom trinajstim lahko privede tako daleč, da dotični odpovejo termine in raje ostanejo v postelji.

Toda raziskave kažejo ravno obratno in sicer, da se na ta dan v povprečju zgodi manj prometnih nesreč, kot se jih zgodi druge dni. Pravtako imamo v današnjem evangeliju primer za srečo. Jezus ozdravi mrtvoudnega človeka. Se pravi, da se je mrtvoudnemu pripetila sreča in ne nesreča.

Seizmologi, to so tisti ki raziskujejo potrese, so ugotovili, da so se potresi po celem svetu  nadpovprečno pogosto zgodili na veliki petek. Tako se je do danes največji potres v ZDA 1964 v Alaski zgodil na veliki petek. Je to slučaj ali bi lahko rekli, da sreča in nesreča nista odvisni od praznoverja, ampak od nečesa večjega? Npr. od vere in nevere? Neka raziskava v to smer bi bila gotovo zanimiva. Sreča in vera sta kot roža in voda. Brez vere ni sreče. Neka evropska raziskava iz leta 2008 na Univerzi v Parizu, pri kateri so spraševali kristjane po celi Evropi, je ugotovila, da nas vera naredi srečnejše. Pravtako so verni ljudje bolj odporni proti stresu in lažje prebavijo težke življenske situacije.

Ne bojte se današnjega dne in preberite evangelij! Želim vam petek poln sonca, sreče, vere in veselja. Do naslednjič!

Četrtek, 12.01.2017

Božični večer je za nami. Poleg tega smo se poslovili od starega leta. Pred božičem je bilo naše upanje veliko. Naš pogled optimistično usmerjen v prihodnost, ki bo dobra. V naših srcih sta vladali srčnost in radost. Po božiču pa čakamo na novo leto. Ko pa ta trenutek mine, se spet znajdemo v vsakdanjem življenju. Radi pozabimo na upanje, ki je gorelo v naših srcih pred božičem.

A pravzaprav je božič začetek. Učlovečen Bog se je rodil. Živeti moramo tako, kot da bi bil vsak dan božič. Saj je Bog prišel na svet, da ostane in da zavlada temu in onemu svetu in da z njim zavladata srčnost in radost v naših srcih. Naše upanje, bi na ta način moralo goreti celo leto in sreča ter veselje bi morala biti vsepovsod in to vsak dan. Če torej zaupamo v odrešenje se moramo vprašati: „Kaj se mi lahko sploh zgodi?“

Vera in upanje naredita iz mrzle zime občutek toplega poletja. Iz nesreče naredita srečo in iz življenja pesem. Vsakemu izmed nas je Bog dal dušo, božji vdih, ki upa in sveti v najtemnejših trenutkih človeške bede. Tedaj nam je Bog najbližji. Zaradi te bližine pa svetimo za druge.

Današnjo duhovno misel bi rad zaključil z znanimi besedami Toneta Pavčka, ki dobro povzame današnjo misel:

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

 

Bodite torej sonce in božič bo vladal vsak dan. Želim vam lep četrtek in do jutri.

Sreda, 11.01.2017

Danes vam hočem pripovedovati o nekem dogodku, ki sem ga sem doživel v času svoje civilne službe pri Rdečem Križu. Tega dogodka do danes nisem pozabil.

Nekega dne sva šla s kolegom v bolnico iskat neko žensko, ki je potrebovala transport. Na prvi pogled je bila revna. Zasmilila se mi je, ko sem opazil, da nima nog. Ko sva jo usedla v avto, sem se usedel poleg nje in celo pot sem sedel tam. Kmalu sem ugotovil, da jo peljeva v dom za ostarele. To je bila druga žalostna vest, ki me je ganila. „Očitno je nočejo več imeti doma“, sem si mislil.

Ko sem prepisal list na papir za zdravstveno zavarovanje, sem videl še diagnozo: Imela je raka in poškodbo na ledvicah. Do dna duše se mi je zasmilila in bil sem zelo žalosten. Malo kasneje sem se začel pogovarjati z njo in med pogovorom mi je rekla, da je vesela. Ulile so se mi solze. Kdo izmed nas zdravih lahko reče, da je popolnoma vesel? Jaz vsekakor ne!

Ta ženska mi je povedala, da veliko moli in to veselje črpa iz vere v Jezusa.

Še zdaj se velikokrat spomnim te ženske in prav ona je bila eden izmed tehtnih razlogov, da sem se lotil študija teologije. Hotel sem najti to veselje, ki ga izžareva naša vera. A prav razum je neštetokrat ovira sredi poti, ovira nas pri tem, da bi spoznali veselje vere.

To veselje, o katerem je govorila ta ženska, se nam razodene v preprostih stvareh. Jezus se je rodil v hlevu in ne med kralji ali izobraženimi ljudmi. Oče je bil tesar in mama gospodinja. Revni, a veseli: Kot ta ženska, ki mi je še danes v spominu.

Želim vam blagoslovljen dan in vedite, da se nam Jezus razodene v preprostih stvareh.

Torek, 10.01.2017

Na internetu sem našel nek zanimiv račun: Če bi trenutno prebivalstvo štelo 100 ljudi in bi pri tem ohranili razmerja takšna kot so, bi bila porazdelitev sledeča:

 

Od teh 100 ljudi bi bilo 57 Azijcev, 21 Evropejcev, 14 Američanov in 8 Afričanov. Od 100 ljudi bi bilo 52 žensk in 48 moških. 30 belcev in 70 nebelcev ter 30 kristjanov in 70 nekristjanov.

Kar pa zadeva porazdelitev bogastva pa stvar izgleda zelo nepravično. In to je tehtni vzrok za vojno in umiranje zaradi lakote.

Od 100 ljudi bi samo 6 prebivalcev imelo 59% vsega bogastva in vseh šest bi živelo v ZDA. 80 ljudi bi živelo v revščini, 70 ljudi bi bilo neizobraženih, 50 ljudi (to je polovica) bi trpelo zaradi lakote. Od sto ljudi bi jih 15 zaslužilo manj kot 2 evra na dan, 56 ljudi bi zaslužilo med 2 in 10 evrov na dan in samo en sam človek bi na dan zaslužil več kot 90 evrov na dan.

Od 100 ljudi bi imelo samo 77 ljudi dom in 23 ga ne bi imelo. Od 100 ljudi bi imelo samo 7 računalnik in samo 7 oseb bi bilo visokošolsko izobraženih.

Zdaj pa vprašanje: Ali bi mi, če bi na svetu bilo samo 100 ljudi akceptirali to neenakost? Po mojem bi se trudili, da bi vsi dobili isto in bi vsi imeli vsaj približno enake možnosti.

Toda resnica je, da je na svetu 7,5 milijard ljudi in posameznik se počuti kot kapljica v morju. Počutimo se nemočne.

Toda obstaja delo za misijone. Delo za misijone obrodi sad počasi, ampak ga obrodi. Poleg tega to delo človeka naredi srečnega in zadovoljnega. Denar postane nevažen. Moč za delo za misijone pa lahko vzamemo iz naše vere v Jezusa Kristusa.

Želim vam blagoslovljen dan in čutite veselje nesebičnega dela.

Ponedeljek, 09.01.2017

Včeraj sem v svoji misli omenil, da je posebnost našega krščanskega Boga njegova troedinost. Bog je postal človek, z vsemi človeškimi lastnostmi. To pa tudi pomeni, da lahko trpi. Trpi takrat, ko mi sovražimo. Trpi takrat, ko mi grešimo. Trpi, ker mi ne dojamemo, kaj nam je s svojo ljubeznijo do nas razodel. A zaradi človeške narave Boga, dobro pozna tudi človekove slabosti, saj jih je tudi Jezus sam doživel. In ker naše slabosti tako dobro pozna, je usmiljen. To pomeni, da je Bog usmiljen, ker hoče, da bomo spoznali njegovo ljubezen.

Ta misel mi je postala jasna šele takrat, ko nam je naš profesor dogmatike povedal, da ne smemo misliti, da je bil Bog takrat, ko je Jezus vzkliknil na križu: „Moj Bog, moj Bog zakaj si me zapustil“ oddaljen od svojega Sina. Temveč obratno. Bog mu je bil takrat tako blizu, kot še nikoli poprej v Jezusovem življenju. Tako blizu, da je trpel z njim. Dobri oče ne išče trpljenja, ampak išče Sina. Dobri pastir ne išče trpljenja, ampak išče ovco in je pripravljen vzeti nase tudi trpljenje, če je potrebno.

S tem stavkom zaključujem današnjo misel in vam želim blagoslovljen ponedeljek in vedno vedite, da vam je Bog bližje, kot mogoče sami mislite.

Nedelja, 08.01.2017

Danes nam evangelij po Mateju pripoveduje o Jezusovem krstu v Jordanu. Zanimivo je, da se nam v tem evangeliju Jezusovega krsta pokaže lepa slika troedinega Boga.

Na koncu evangelija namreč piše: »Po krstu je Jezus (torej sin) takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj (torej sveti duh); in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.« V tem zadnjem stavku, govori Bog oče, ki omenja sina.

Pri tem dogodku Jezusovega krsta, so bile navzoče tri božje osebe in do danes vsakega kristjana krstimo v imenu očeta in sina in svetega duha. Se pravi v imenu troedinega Boga. Naš krst je bil možen šele od takrat naprej, ko je bil vzvišen Sin. Janez Krstnik je sam rekel, da je krstil samo z vodo in da bo Jezus krstil s svetim duhom in z ognjem. (Lk 3,16) - isti krst, ki smo ga sprejeli mi kristjani.

Troedinost Boga torej ni pravljica, temveč resničnost – in hkrati zelo velik misterij, ki ga ne moremo dojeti. Vemo pa, da nam je lahko Bog, prav zaradi svoje troedinosti, čisto blizu. Postal je namreč človek kakor mi. Tega sina, ki je na lastni koži začutil vso človeško sovraštvo, je Bog sprejel v sebe. Tako od vstajenja naprej, ni več isti Bog, ki ukazuje iz daljave, ampak je Bog, ki živi v nas in z nami. Bog, ki je neskončno usmiljen do vsakega izmed nas. In Bog, ki trpi z nami v tej solzni dolini. V stari zavezi, pri muslimanih in 2000 let dolgo je to, da Bog lahko trpi, ker čuti naše bolečine, nepredstavljiva misel.

Bog nam hoče razodeti svojo ljubezen, mi pa ga zavračamo, ker smo neusmiljeni do naših najmanjših bratov in sester. Odprimo vrata, če Bog trka nanje. Želim vam lep Gospodov dan!