Petek, 28.6.2013

Drage poslušalke in dragi poslušalci!
Vedno spet zjutraj vstanemo. Si naredimo kavo. Se usedemo na stol in premišljujemo, kakšen bo ta novi dan. Če pa kdo odpre časopis, bo bral o prometnih nesrečah in o tem, da je včeraj SAK zmagal tekmo 5:0. Le redko kateri izmed nas se pa spomnijo na to, da je nekje v daljavi otrok z 10 leti šel spat in ni več vstal. Mama mu je dala zvečer še star in suh kruh in vodo iz reke, katera teče mimo tovarne. O tem dogodku ni nič pisalo v časopisu. Še vrstice ni bilo o tem. Stran na kateri bi moralo to pisati je bila okrašena z mačko v košari z naslovom: »Ni prostora za to mačko«.
Moji dragi. To je sramota človeštva. Naša družba bi imela vse možnosti, da pomaga lačnim, ampak to ne stori. Na Dunaju vržejo na dan toliko kruha proč, da bi s tem lahko hranili Gradec. To je samo ena izjava, katera nam pokaže kam vodi naša družba. Dejstvo je, da naše gospodarstvo ne pozna morale. Če bo nek podjetnik dal potrebnim bo iz vidika gospodarstva slab podjetnik. Ker bi lahko imel več dobička, če bi tega ne storil. Toda iz vidika človeštva je pa doprinesel svoj delež k boljšemu svetu. Če bi vsak človek, podjetnik bolj ne, dal svoj delež potrebnim bi svet zmagal. Tedaj bi lahko živeli vsi s ponosom na tem svetu, katerega je s tako domišljijo ustvaril Bog.

Četrtek,27.6.2013

Spoštovani!
Včeraj sem vam govoril o tem, da moramo se naučiti izkoristiti trenutke. Danes vam pa hočem prebrati nek tekst ali pesmico, katero sem napisal pred leti, ko sem bil konfrontiran s smrtjo:

Misel o času
Čas hvala ti, da lahko živim.
Hvala, da končno lahko vidim luč sveta.
Hvala ti za mojo družino, ki me hrani in ljubi.
Hvala ti za moje drage, ki se z mano igrajo.
Čas hvala ti, da me pustiš zaključiti znova vsaki dan.

Čas kam hitiš?
Zakaj mi ne pustiš trenutek za premišljevanje?

Ustavi se, da bom lahko sledil in se odločil za pravo pot.
Ustavi se, da bom lahko vzel slovo od mojih dragih.
Ustavi se, da lahko zaspim v objemu moje matere.
Ustavi se, da bom se zopet razumel z mojim bratom.
Ustavi se, da lahko ohranim vse ljudi na svetu.
Ustavi se...prosim!

Čas zakaj se nisi ustavil?
Ležim na postelji omagan in sam.
Ni ljubeče roke, ki me hrani.
Ni več veselja, ki mi privede nasmeh na ustnicah.
Čas, zapravljal sem te.
Koliko bi dal, da te bi končno spet imel.

Zdaj si se končno ustavil in videl sem tebe.

Sreda, 26.3.2013

Drage poslušalke in dragi poslušalci!
To misel katero vam bom danes povedal sem pisal doma na stolu, katerega sem si postavil v senco brezovega drevesa ob ajdovem polju.
Trenutno je ajda velika kakih 20 cm in lepo rožnato – belo cveti. Sonce razsvetljuje to polje do zadnjega kotička. Pri tem sonce ne pozabi na nobeno ajdovo štiblico. Če natančneje pogledam na to ajdovo polje vidim, da se vse giblje. Čebelice letajo od cvetja do cvetja. Ravno kar je letel beli metuljček iz ene strani na drugo. Na zemlji pod ajdo vidim nešteto veliko mravelj. Iz daljave slišim ptičke pet. Od sosedovega travnika slišim kobilice pet. Iz daljave slišim, da nekdo grabi travo.
Če opazujem to situacijo opažam, da vsaka še tako majhna žival hoče živeti. Po moje še premisli ne nato, kako bi bilo, če bi umrla. Vsaka od teh majhnih živalih izkoristi ta lep sončni dan, katerega je njim podaril Bog, ki je v svoji ljubezni ustvaril tudi te majhne živali. Prepričan sem, da sonce sije tudi za mravlje in čebelice.
Izkoristiti trenutek, katerega imaš. Če to dela metuljček, zakaj potem ne »pametni«, »vsevedni« človek. Človek tolikokrat dela nesmiselne stvari. Govorim o igranju igric na računalniku ali podobno. Če bi vsak človek svoj odvečni čas podaril lepim pogovorom, molitvi in dobremu delu bi naše življenje zasijalo kot to ajdovo polje.

Torek, 25.6.2013

Spoštovani, ki spremljajo to misel preko radijskih sprejemnikov.
Včeraj sem zaključil s stavkom, da sem prepričan o tem, da nam je Kristus, ker nas ljubi podaril možnost za večno življenje.
Med teologijo študiram in se zanimam tudi za fiziko. Torej včasih ne morem drugače in premišljujem kot fizik in ne kot teolog o tem večnem življenju.
Zlato pravilo fizike nam pravi: »Energijo ne moremo pridobiti iz nič in je tudi ne moremo uničiti. Spreminjamo jo pa lahko iz enega stanja v drugo stanje.«
Moja izhodna točka leži v tem, da energije ne moremo uničiti. Če mi doživimo nepozaben dogodek npr. birmo in ga potem shranimo v naš spomin smo shranili košček energije. To vam lahko potrdi vsak fizik, biolog ali zdravnik. Če smo potem stari 80 let se lahko spet spomnimo na našo birmo. Dogodek je ostal več kot 65 let dolgo v naših možganih. Se pravi, da je ta košček energije ostal v naši glavi.
Torej zdaj se lahko vprašamo kaj se zgodi s tem spominom na birmo, s tem koščkom energije po smrti? Možnost, da umre spomin na birmo z našim trupom vred je po zlatem pravilu energije izključen, ker je spomin na dogodek energija. Torej ostane cel naš spomin živ. Po moje lahko ta živ spomin, katerega smo nabrali skozi življenje imenujemo dušo, ki je nabrala dogodke enega življenja. Torej smo fizikalno razložili obstoj naše duše in večno življenje. Duša je neka nerazložljiva vrsta energije. Eno stanje energije brez mase toda s spominom na nepozabne dogodke. Energija prav tako kakor duša obstaja večno. Zato sem tudi kot fizik prepričan o resnici in pravilnosti evangelija.

Ponedeljek, 24.6.2013

Cenjena publika preko radijskih sprejemnikih
Včeraj sem vam na kratko razložil, da je naše življenje stalna menjava med žalosti in veseljem in da moramo biti bolj zadovoljni. Danes pa hočem to misel obarvati s vprašanjem: »Kaj je ljubezen?«
Vem, da mi ne bo uspelo v eni minuti. Zato samo na kratko:
Zelo me nagovori znana duhovna pesem, katero prepeva tudi Klika in sem jo tako tudi spoznal.
Kratek citat iz pesmi »pričeval ljubezen bom« nam pove veliko o skrivnosti ljubezni.

„Vsi odtenki mavrice,
vsi glasovi,kar jih je.
Vsake sanje,ki prav drzno,
Drzno iščejo izvor ljubezni le.
Vsaka črka vsake zgodbe,
Vsaka zvezda iz neba,
Vsak kotiček tega stvarstva,
Ljubezni priča je.“

Res je, da je vsa narava, vsaka dobra beseda, vsak lepi medčloveški pogovor priča, da nas Bog ni zapustil in da nas ljubi. Ptice nam je podaril, da nam pojejo. Mamo in očeta nam je podaril, da za nas skrbijo. Revščino nam je podaril, da lahko slutimo, kako srečo nam prinese, če smo usmiljeni. Smrt nam je podaril, da zavlada pravica. Saj v tem življenju ne more biti pravica to, da mi živimo kot v raju, drugi pa umirajo zaradi lahkote in duševnih stiskah. Zato sem prepričan, da nam Kristus s svojo ljubeznijo nudi možnost za večno življenje v polnem in večnem veselju in ljubezni.

Nedelja, 23.6.2013

Drage poslušalke in dragi poslušalci!
Pomislimo enkrat, kolikokrat nas razburjajo preproste reči. Npr. kolikokrat se jezimo nad soseda, kolikokrat ne spregovorim s prijateljem ali prijateljico, ker je grdo govorila o meni? Kolikokrat se jezimo v gostilni, ker je bilo kosilo za nič. Kolikokrat čakam na prvi korak drugega, da bi se spet razumel s sočlovekom? Taki majhni dogodki ali neenotnosti se naberejo v človeku. Leta dolgo se nabirajo. Iz nekoč veselega človeka je postal žalostni in razburjen človek.
Lahko pa pogledamo drugače na to stvar. Saj moramo vsi iti enako pot. Nekoč bomo se držali vsi na isti veji. Veljalo bo pred Bogom samo to, kar smo dobrega storili v življenju. Razveselimo se nad preprostimi reči. Veselimo se, ker mi je danes »draga« naredila jutranjo kavo. Veselimo se, ker je danes sonce posijalo skozi okno. Veselimo se nad drevcem v cvetu in nad petjem ptic. Razveselimo se, ker lahko vsak dan znova začnem živeti.