Petek, 29.11.2013 – Sedaj jim povej

Očarljiv star gospod se je ustavljal v trgovini, kjer so prodajali staro pohištvo. Ko je odšel iz starinarnice, je trgovčeva žena rekla možu, da temu gospodu že dolgo časa želi povedati, kako lepo ji je ob njegovem obisku. In mož ji je rekel: »Drugič mu pa to le povej!«

Naslednje poletje je prišla v trgovino mlada žena in se predstavila kot hčerka tistega starega gospoda. Povedala je, da je oče umrl. Trgovka ji je potem opisala pogovor, ki sta ga imela z možem po zadnjem obisku njenega očeta. Oči mlade žene so se orosile: »O, veliko dobrega bi lahko naredili mojemu očetu,« je zajokala. »Bil je človek, ki so mu zagotovila, da je ljubljen, veliko pomenila.«

»Od tistega dne,« je trgovka pripovedovala kasneje »vedno, ko o ljudeh mislim, kaj posebno lepega, jim to povem. Morda ne bom nikoli več imela te priložnosti.«

Pisatelj Ivan Cankar v črtici Skodelica kave opisuje, kako je sklenil, da se bo materi opravičil, ker jo je užalil. Pa je s tem odlašal. Tega ni storil prvi dan, ne drugi, ne ob koncu tedna, ne na koncu počitnic. Nikoli. In mu je bilo žal.

Ali ni tudi za nas koristna misel: »Vedno, ko o ljudeh mislim, kaj posebno lepega, jim to povem«? Morda zlepa ne bomo več imeli prilike za to. Zato izkoristimo priložnost in jim povejmo kaj lepega, spodbudnega. Pa začnimo s tem kar danes.

 

Četrtek, 28.11.2013 – V skupnosti je moč

Župnik podeželske župnije je slišal, da je eden od njegovih župljanov sklenil, da ne bo več hodil k maši. »Uporni« župljan je privlekel na dan znani izgovor, da se z Bogom laže pogovarja v naravi kot pa pri bogoslužju v cerkvi.

Nekega zimskega večera je župnik tega moža povabil na obisk. Sedela sta pri kaminu in se pogovarjala. Oba sta se izogibala temi o maši. Med pogovorom je župnik segel po kleščah in iz kamina vzel poleno, ki še ni čisto gorelo, in ga položil na rob kamina. Nato je poravnal polena v ognju.

Moža sta nato opazovala, kako je poleno, ki ga je župnik položil na rob kamina, začelo ugašati, druga polena v kaminu pa so lepo gorela ter grela in svetila. Župnik je molčal. »Naslednjo nedeljo bom prišel k maši,« je rekel župljan.

Zgodba tudi v našem času, ki tako poudarja individualizem, potrjuje pomembnost Cerkve kot skupnosti. Primorski duhovnik Vinko Kobal, ki se je veliko ukvarjal z mladimi in nam govoril o »eklezialnem duhu«, duhu Cerkve, nas je večkrat »izzval« z izjavo, da je opeka sama zase brez koristi. Koristno vlogo opravlja samo takrat, ko je v zidu. Kristjanova osebnost se uresniči, ko živi z drugimi v skupnosti Cerkve. Kako prav imajo tisti duhovni pisatelji, ki pravijo: »V pekel gre vsakdo sam, v nebesa pa gremo samo skupaj.«

 

Sreda, 27.11.2013 – Zaupna molitev

Živel je mož, ki je imel navado, da se je umikal globoko v gozd. Nekega dne je prijatelj, ki ga je zanimalo, kam hodi, šel za njim. Našel ga je mirno sedečega na hlodu.

»Kaj pa delaš?« ga je vprašal.

»Molim,« je mirno odgovoril.

»Pa moraš na tako oddaljen kraj, da moliš?«

»Tukaj čutim, da mi je Bog blizu.«

»Toda, ali ni Bog povsod navzoč in ali ni povsod enak?«

»Bog že, jaz pa ne.«

Danes boste pogosto slišali ugovor, da ni treba v cerkev. Slišali boste tudi mnenje, da lahko moliš sam in ne potrebuješ cerkvenega občestva. A kakor tudi oni mož, tudi mi nismo v cerkvi enaki, kakor smo drugje. Prostor cerkev in skupnost nam pomaga, da nismo več takšni, kakor smo sicer. Mi potrebujemo poseben kraj in poseben čas.

Kako pa se lahko skupnost zbere k zaupni molitvi nam bo povedala naslednja zgodba. Poglavarja dveh afriških plemen sta prišla k misijonarju v mesto in prosila za duhovnika, ki bi v njunih vaseh oznanjeval evangelij. Misijonar je dejal, da mu je žal, a res nima nikogar, ki bi ga lahko poslal tja. Minili sta dve leti in poglavarja sta spet prišla k misijonarju z isto prošnjo. Misijonar se je odločil, da tokrat pojde tja kar sam. Ni se mogel načuditi, ko je v nedeljo zjutraj zagledal nenavaden prizor: vsi vaščani so klečali v popolni tišini. Duhovnik je vprašal poglavarja:

»Kaj delajo?«

»Molijo,« je odgovoril.

»Pa saj nič ne govorijo,« je dejal misijonar.

Poglavar pa je odvrnil: »Beli mož, ne vemo, kaj naj bi rekli. Že dve leti se vsako nedeljo tu zbiramo in štiri ure takole klečimo, čeprav ne vemo, kaj naj govorimo.«

 

Torek, 26.11.2013 – Neprestano moliti

Nekaj menihov, ki so imeli zelo duhovne poglede na molitev, se je odpravilo k opatu. Ta jih je spraševal: »Kakšno ročno delo opravljate?« Odgovorili so: »Mi se ne pritaknemo nobenega dela, ampak se držimo apostolovega naročila in neprestano molimo.« Opat jih je vprašal, če nič ne jedo. Odgovorili so, da seveda jedo. »In kadar jeste«, jih je vprašal opat, »kdo moli za vas?«  Niso mu znali odgovoriti.

Opat jih je nato poučil: »Oprostite, ampak vi ne delate tako, kakor govorite. Pokazal vam bom, kako jaz neprestano molim, ko opravljam ročna dela. Povezan z Bogom sedem in namakam trsje, pletem vrvi in pri tem govorim: Usmili se me, o Bog, po svoji milosrčnosti. V svojem velikem usmiljenju izbriši mojo pregreho.«

Opat je obiskovalce vprašal, če je po njihovo to molitev, in odgovorili so, da je. On jim je dejal: »Ko ves dan preživim v delu in molitvi, zaslužim približno trinajst denarjev. Dva denarja postavim pred vrata in z drugim plačam hrano. Tisti, ki vzame dva denarja, moli zame, kadar jem in spim. Tako po božji volji izpolnjujem apostolovo naročilo, da je potrebno neprenehoma moliti.«

Vse nas sv. Pavel opominja, naj neprenehoma molimo. Opatova zgodba nam govori, da lahko vsa opravila, zlasti dobrodelnost, prelijemo v molitev. Za to nam je lahko zgled znan menedžer, ki v svoji poslovni stavbi ni uporabljal dvigala. Raje je hodil po stopnicah, ki jih je imenoval »stopnice za molitev«.

Zjutraj se je vzpenjal po stopnicah in molil. Prosil je Boga, naj vodi vsak njegov korak, ki ga bo naredil tisti dan. Tako je z molitvijo na ustnicah počasi in preudarno stopal. Končno je prispel na vrh. Ne samo na vrh stopnic!

 

Ponedeljek, 25.11.2013 – Jezik in slavljenje Boga

V nekem angleškem mestu je bila tudi cerkev, kjer je potekalo bogoslužje v valižanskem jeziku. Dekel, ki je stanovalo na drugem koncu mesta, je imela kar dolgo pot do te cerkve, vendar se je nedeljo za nedeljo odpravila na to dolgo pot, da bi skupaj s sonarodnjaki slavila Boga v svojem jeziku.

Ljudje, pri katerih je dekle delala in stanovala, so bili zelo prijazni in dobri. Da bi ji prihranili dolgo pot v cerkev, so jo povabili, naj gre z njimi v bližnjo cerkev. Dekle pa je odgovorila, da bo tudi v prihodnje izbrala daljšo pot, da bi lahko molila in pela v jeziku, ki je njen in ji je tako ljub.

Gospodar ji je mirno in prijazno dejal: »Vedeti moraš, da Kristus ni bil Valižan.« Dekle je odgovorilo: »Vem, gospod, ampak meni je spregovoril v valižanščini.«

Nam je drage poslušalke in poslušalci, Bog spregovoril v slovenščini, vam v lepih blagoglasnih koroških narečjih. Zato nam je ta jezik drag, zato ga imamo radi in ga uporabljamo. V njem nas je Bog poklical in v njem se bomo nekoč z Bogom pogovarjali, ko se bomo srečali z njim. Tudi o pogovoru z Bogom, bomo nekaj spregovorili v prihodnjih dneh pri duhovni misli. »Naša pot do Boga vodi po slovenski smeri,« je lepo dejal pisatelj Alojz Rebula. Pa vso srečo na slovenski smeri.