Petek, 16.12.2016

Ta teden sem vas smel spremljati na delu adventne poti. Skupno smo prišli spet bliže cilju. Čez dva dni bomo na adventnem vencu prižgali že četrto svečo. Nekaj dni še imamo priložnost, da se umirimo, razmišljamo in se pripravimo na rojstvo Božjega Deteta. Naj vas sledeče besedilo, ki sem ga pred kratkim slučajno prebral, spremlja v zadnjih adventnih dneh tja do božiča:

Advent

So stvari, za katere veš,

da bi morale biti drugačne, kot so.

So stvari, ki jih danes doživljaš kot slabe,

v upanju da bodo jutri dobre.

So stvari, ki te neizmerno bremenijo,

toda ti potrpiš, ker predvidevaš njih konec.

So stvari po katerih se moreš

imenovati adventni človek.

Človek je tisto bitje, ki se ne vda zdajšnji stiski.

Adventna misel je tista, ki zna poleteti,

ko so druge misli zavozlane v sebi.

Adventna ljubezen je tisto čustvo,

ki te naredi mehkega za tegobo iskajočih.

Adventna vera je tisto veliko veselje,

ko vidiš le malo svetlobe, a dovolj, da srce poje.

Zdaj je torej čas, da z oči odstraniš

sivo mreno dolgčasa in nespreminjanja.

Zdaj je čas, da odvržeš težo greha in stopiš naprej.

Zdaj je čas za pogumno oznanilo tvojim prijateljem o Njem, ki prihaja.

Življenje je ena sama advetna pot k Njemu .

Četrtek, 15.12.2016

Sprehodi po mestu v adventnem času so lahko nekaj zelo zanimivega. Rad opazujem ljudi, kako drvijo iz ene trgovine v drugo, s polnimi vrečkami, kot da bi nekaj ukradli. Opazujem množico, ki se preriva skozi ozke ulice. Kljub hrupu in živžavu pa vedno spet zaznam melodije božičnih pesmi. Nekje slišim violino, na drugem mestu spet kitaro ali harmoniko in še druge instrumente. Ob takih mestih se vedno rad ustavim, poslušam in uživam. Ta preprosta in mirna glasba v živo me mnogo bolj nagovori kot pa melodije iz zvočnikov v trgovinah. Predvsem mladi ljudje, občasno tudi tujci, se trudijo, da bi privabili ljudi, da se vsaj za kratek čas ustavijo, se umirijo in uživajo glasbo. Seveda so hvaležni za vsak skromen prispevek.  Največkrat pa je ta trud zastonj. Ljudje hitijo hektično in z veliko napetostjo mimo glasbenikov, saj imajo še veliko opravkov in nimajo časa za take otročarije. Še najraje se ustavijo otroci, ki pozorno opazujejo, se nasmejijo, plešejo in enostavno uživajo. To so zame tisti skromni adventni trenutki, ko lahko sredi največjega hrupa uživamo mir in raznolikost talentov ljudi. Je pa naša odločitev, ali smo sprejemljivi za tihe zvoke v našem glasnem vsakdanu.

Sreda, 14.12.2016

Vsako leto spet opažam, da imajo ljudje v adventnem in božičnem času napačna oz. previsoka pričakovanja. Božični večer naj bi bil višek leta in tu mora biti vse perfektno, bogato okrašeno drevo, dragocena darila in kot višek slovesna večerja. A se temu ne čudim. Če hodim skozi mesto, vidim povsod izložbe, ki so tako privlačno in okusno pripravljene, da bi ljudje samo še kupovali, ne glede na to, ali stvari sploh potrebujejo ali ne. Na televiziji dnevno predvajajo filme, ki izpostavljajo romantičnost in idiličnost božičnega časa. Vse reklame so tako usmerjene, da je v ospredju vedno srečna in zadovoljna družina. Božič naj bo pravi družinski praznik. V tej iluziji pa hitro spregledamo, da je med nami veliko ljudi, ki so osamljeni, žalostni, nesrečni in revni. Ljudje, ki so morda pred kratkim izgubili ljubljenega človeka, zgubili delovno mesto in ne vedo, kako bo šlo naprej, ali so težko zboleli. Kako se naj ti veselijo božiča? Ravno v teh dneh smo bili spet priče veliki družinski tragediji. Ljudje ne vidijo več prihodnosti, nimajo več upanja. Kako bi bili hvaležni za vsak pozdrav, za vsako iskreno izrečeno besedo, za vsak nasmeh, za vsako skromno pozornost. Bili bi hvaležni že za to, da nekdo nanje mislil in jim da spet upanja. Mi lahko podarimo tem ljudem to upanje, saj je upanje eno od znamenj adventnega časa.

Torek, 13.12.2016

Pred dvema letoma sem imel priložnost, da sem se s sinom Simonom lahko udeležil krajšega potovanja v Etiopijo, ki ga je organiziral p. Jože Andolšek. Doma smo dolgo razmišljali, ali je prav, takrat 10-letnega fanta poslati na tako pustolovščino. V Simonovih predstavah je bila Afrika namreč kraj čudovite narave in zanimivih živali. V njegovih fantazijah še, hvala Bogu, ni bilo prostora za lakoto, revščino, vojne, bolezni in naravne katastrofe. Naj mu vzamemo to idilo? Nekateri od sorodnikov in znancev so bili mnenja, da bo to potovanje za mladega fanta kulturni šok. Po daljših razpravah, pripravah in pogovorih smo se odločili, da se bova podala v to pustolovščino. In ljudje so imeli prav. Ne samo Simon, tudi jaz sem doživel pravi kulturni šok. Toda ne ob prihodu v Addis Abbebo, temveč ob vrnitvi na Dunaj prve dni adventa. Komaj smo pristali, smo bili spet v našem svetu hrupa, nemira, nezadovoljstva. Srečali smo ljudi, ki so drveli iz enega kraja do drugega in niso imeli časa za nasmeh, kaj šele za dobro in prijazno besedo. Vsi so bili v »našem« adventnem vzdušju. In v Etiopiji? Oba nisva vedela, kaj naju dejansko pričakuje, kako bodo ljudje in še posebno otroci reagirali na našo navzočnost. Verjetno sem bil še bolj nervozen kot Simon. Prvo srečanje s temi otroki je bilo nepozabno doživetje. Žareče oči, nasmejani in veseli obrazi, prvi dotiki malih rok, ki so izrazili neverjetno zaupanje v dobro vsakega človeka. In to kljub revščini, lakoti in bolezni. Srečanja  s temi prisrčnimi otroki so bila najlepša priprava na advent. In vprašal sem se, kdo od nas je dejansko bolj reven – mi, ki živimo v neverjetnem izobilju in bogastvu in kljub temu vedno spet prezremo sočloveka, ali ti otroci, ki dejansko nimajo nič in so zadovoljni, srečni, hvaležni za vsako skromno malenkost, predvsem pa za vsako besedo in nasmeh. In razmišljal sem o tem, da se je pred več kot 2000 leti rodil v Betlehemu otrok v podobnih okoliščinah.

Ponedeljek, 12.12.2016

Že v otroških letih je bil adventni čas zame nekaj posebnega. Sicer si tega takrat nisem mogel prav razlagati. Ti dnevi so se mi zdeli drugačni od prejšnjih. Seveda smo otroci zelo težko pričakovali Sveti večer, da bomo končno lahko odprli darila, ki so ležala pod božičnim drevesom.  Dobro se spomnim npr. vsakodnevnih sviten, pri katerih sem vedno ministriral. Med ministranti je bilo pravo tekmovanje, kateremu bo uspelo, da bo navzoč pri vsaki svitni. Takrat so še bile zime še bolj hude. Še danes slišim škripanje snega ob korakih na poti in vidim, kako smo v cerkvi, ki so jo razsvetljevale samo sveče, kljubovali mrazu in spancu. Po svitni smo pohiteli domov na zajtrk in nato v šolo, ob koncih tedna pa nazaj v toplo posteljo.

Še danes zelo rad mislim na te čase. Še posebno ob trenutkih, ko hodim po mestu in že konec septembra vidim božično dekoracijo v trgovinah in kar kmalu na to smo soočeni že s prvimi božičnimi pesmimi. In mislim si, škoda, da današnji otroci sploh nimajo več možnosti doživeti tega posebnega vzdušja in tega čara pričakovanja, ki je nekaj posebnega. Škoda, da jim s tem  vzamemo možnost, da sami razvijejo lepo nedolžno otroško domišljijo in se veselijo lepega dogodka. Rad se spominjam občutka, kako sta se pri nas otrocih iz dneva v dan stopnjevala pričakovanje in hrepenenje po božiču. Da bi doživeli to pričakovanje in hrepenenje želim tudi vam vsem.

Nedelja, 11.12.2016

Dobro jutro, cenjene poslušalke in dragi poslušalci na današnji 3. adventni nedelji. Prehodili smo že polovico adventne poti. Nekateri so se podali na to pot pričakovanja z zmernimi, počasnimi in premišljenimi koraki. Med potjo so opazovali lepote narave, zavestno dojemali srečanja z drugimi, se umirili in razmišljali o bližajočem se prazniku. Drugi so se odločili za hitrejše, bolj nemirne in hektične korake – morda v pričakovanju, da bodo prej prispeli na cilj. V hektiki včasih nepremišljenega nakupovanja pa so dostikrat spregledali pravi pomen adventnega časa. Kljub hitrim korakom ali ravno zaradi tega niso zaznali  marsikaterega lepega srečanja in presenečenja, ki ga nudi ta čas. Tudi sam pri sebi kar prevečkrat opažam, da se prehitro podam na pot, čeprav si vsako leto spet zastavim cilj, da bo to leto advent res bolj miren in doživet.

Še imamo nekaj poti pred seboj in vedno bolj se bližamo cilju. Ni to povod za veselje? Današnja nedelja je zaradi tega tudi posebna nedelja – dominica gaudete - nedelja veselja! GAUDETE – VESELITE SE! To povabilo k veselju se pojavi v vstopnem spevu današnje nedeljske maše in se glasi: Gaudete in Domino semper. Iterum dico: gaudete! Dominus prope. Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu.

Na adventnem vencu pa prižgemo 3. svečo, ki je sveča odrešenja in veselja.

Želim vam vsem, da bi še posebej danes občutili in doživeli to veselje. Predvsem pa vam želim, da bi to veselje lahko delili tudi z drugimi. Veliko priložnosti je za to: obiski sorodnikov in prijateljev, skupen obisk adventnega trga ali pa obisk neštetih čudovitih adventnih koncertov, na katere vabijo posamezne fare, društva in pevske skupine.